Wendy Eisenberg: Wendy Eisenberg
Joyful Noise Recordings, 2026
Albume, ki jih glasbenice in glasbeniki naslovijo z lastnimi imeni, od njih navadno pričakujemo v začetku glasbene poti. So kot nekakšen piloten del prihajajoče serije potencialnih glasbenih epizod, ki nam sam po sebi brez dodatnega poimenovanja in pojasnjevanja poskuša orisati glasbeno identiteto umetnika in deluje kot napovednik vsega, kar še prihaja. Kolikor zvesto že bo nadaljevanje sledilo začetku. Redkeje se zgodi, da ustvarjalec oziroma ustvarjalka po letih udejstvovanja v najrazličnejših glasbenih sestavih in sedmih uspešnih glasbenih albumih osmega naslovi po sebi. V primeru vsestranske kitaristke in veteranke oziroma kitarista in veterana večinoma jazzovskih in improvizacijskih scen Wendy Eisenberg pa se zdi odločitev popolnoma skladna z zavojem, ki smo mu priča v sedanjosti ustvarjalne poti omenjene osebe.
Ob prvem poslušanju albuma v misli priplava prizor iz filma Francoska depeša Wesa Andersona, v katerem Adrien Brody v vlogi prodajalca umetnin opisuje moderno umetnost. Kako preverimo, da je moderni umetnik zares dober? Narisati mora konja, rožo, potapljajočo se ladjo ali nekaj, kar dejansko izkaže njegovo virtuozno slikarsko tehniko. Svojim sodelavcem pokaže podobo anatomsko popolnega vrabčka, ki ga je umetnik v 45 sekundah s svinčnikom narisal na prtiček. Toda slikar se v vsakem primeru odloči za nekaj drugega. Zavestno ne slika anatomsko pravilnih vrabčkov, ampak se vrže v barvito abstrakcijo.
Po letih udejstvovanja v zasedbi Johna Zorna, novejših podvigih v kitarskem kvartetu Billa Orcutta, članstvu v art rock triu Editrix in improvizacijskem triu Squanderers ter kritično priznanih solo albumih, kot sta Auto in predlanski Viewfinder, se je Eisenberg odločil oziroma odločila izdati najbolj pesemski album doslej. Po letih raziskovanja zmožnosti glasbe in izpolnjevanju v virtuoznosti, se načrtno vrača v glasbo, ki bi jo želel oziroma želela napisati pri svojih dvanajstih letih. Kljub folkovski zasnovi, ki poudarek postavlja na izpovedna besedila, pa je tudi v inštrumentalizacijo vnesena vsa pričakovana kompleksnost.
Zdi se, da forma zaradi tega vsakokrat smiselno podpira vsebino. Denimo v skladbi Vanity Paradox, ki pripoveduje o zaslepljenosti z nečimrnostjo, ko vzpenjajoča se melodija kitare in zračen vokal vse do konca ne pripeljeta do razrešitve napetosti in se nergavo vzpenjata navzgor v ponavljajočem se vzorcu. Čezenj se useda violinska solaža Mari Rubio, partnerke Eisenberg. Ali pa denimo v drugi skladbi Meaning Bussiness, posvečeni preminulemu Davidu Lynchu, ki preskakuje med različnimi glasbenimi motivi, medtem ko besedilo pripoveduje o nelogičnih preskokih v spominu in narativu. Takšnem, kot je prisoten tudi v Lynchevem opusu.
Zvočna sproščenost albuma nas po eni strani vrača nazaj v sedemdeseta k Joni Mitchell in prosto plavajočim melodijam njenega vokala, v isti sapi pa moramo omeniti v sedanjem trenutku ustvarjajočega Richarda Dawsona, ki svoje čudaške folkovske pripovedi gradi na podobnem poigravanju z ritmom in asonantnostjo. Nasploh se zdi, da album, zapeljan v sentimentalnejša, preprostejša občutja, tudi z ljubezensko skladbo It's Here in nostalgično Another Lifetime Floats Away, ki deluje kot proustovska magdalenica v preteklost, zanika Ecovo poststrukturalistično tezo v zaključku knjige Ime rože. Današnji časi so očitno še vedno dovolj naivni za preprost ljubim te.
Vprašanje, ki se v končnem razmisleku poraja, je, ali se je Eisenberg z novim albumom, glede na začetno primerjavo s filmskim prizorom, premaknil oziroma premaknila v abstrakcijo ali pa gre pri tem za nekaj ravno nasprotnega in se resnična ustvarjalnost nahaja prav v konceptualno manj kompleksnem risanju vrabčka. Kakorkoli že zasukamo to analogijo, se poraja predvsem vprašanje, ali je preprostejši novi album Eisenberg kritiško tako dobro sprejet in opažen, ker se je že dokazal oziroma dokazala v kompleksnejših in robnejših formah? Ne glede na odgovor na to vprašanje, ki se pri recenzentki sicer bolj nagiba k pritrdilnemu, to albumu ne odvzame nikakršne vrednosti. Fino ravnovesje med preprostim in kompleksnim, logosom in erosom ter vsebino in formo nov album Wendy Eisenberg drži tako pozorno, da je izdelek pred nami močan zgodnji kandidat za naj Tolpo bumov leta.
Dodaj komentar
Komentiraj