Wailin Storms: The Arsonist
Season of Mist, 2026
Wailin Storms, nojzrockerska zasedba iz Severne Karoline, je letošnji album zastavila z začetkom v koncu. Peti studijski album The Arsonist, bendov prvi dolgometražec pri francosko-ameriški založbi Season of Mist, odpre skladba Dead End, omamna nastrojenka, opremljena z vsemi prvinami dobrega rockerskega komada. Z osamljenim uvodnim rifom nas zasvoji, z bobni stopnjuje napetost in dvigne kocine, napetost prekine s previsom in se z njega požene v katarzični zaključek. Z gladko melanholičnostjo in trpkimi kriki komad oplemenitita še v pravšnji meri enigmatično besedilo in raznolika čustvena interpretacija osrednjega vokalista in tekstopisca Justina Stormsa.
Glasbenik in vizualni umetnik Justin Storms z novim albumom ostaja osrednja figura benda Wailin Storms. Svojo vlogo v zasedbi morda nehote dodatno krepi, ko se z besedili še nekoliko bolj osredotoča na lastne pripovedi in ne več toliko na pripovedi zgodovinsko izpričanih ali pa v njegovem umu zamišljenih, pogosto s takšnega ali drugačnega previsa nihajočih, oblaznelih ali pa potlačenih oseb, na katere naletimo v dramskih in resničnih življenjih ameriškega trdega juga. Nov album vsebinsko in vizualno povezuje ogenj, navdih, ki po besedah Stormsa izhaja iz likovnih del belgijskega nadrealističnega slikarja Renéja Magritta, natančneje iz oljne slike Gaspard de la nuit oziroma Gaspard noči iz leta 1965, nenavadne, nekoliko neprijetne sanjske upodobitve z zaveso deloma zastrte črne ptice in goreče hiše sredi osušene pustinje, nad katero visi polmesec, obkrožen z razpihanimi oblaki. Ognjeni navdih pa smiselno povezano z neprijetnostjo omenjene Magrittove slike izhaja tudi iz del in misli režiserja, umetnika in glasbenika Davida Lyncha, predvsem iz filma Divji v srcu iz leta 1990, ter sovjetskega oziroma kasneje mednarodnega režiserja Andreja Tarkovskega in njegovega poslednjega filma Žrtvovanje iz leta 1986, v katerem uzremo tudi gorečo hišo. Goreča hiša, vizualno delo, ki ga je naslikal Storms, krasi tudi naslovnico albuma The Arsonist, ki ga je glasbenik tako naslovil tudi zaradi vztrajajočega spomina iz svojega otroštva, zaznamovanega z očaranostjo nad ognjem.
Ognjevitost oziroma gorečnost je ena od bendovih prepoznavnih zvočnih in vsebinskih značilnosti od začetka delovanja in prvega studijskega izdelka, kratkometražca Bone Colored Moon iz leta 2012. Na novem albumu je ogenj nemalokrat v ospredju tudi v oprijemljivejši obliki, v pogostejši rabi besede oziroma njenih izpeljankah in drugih, z njo povezanih učinkih. V besedilih se še vedno in še bolj pojavlja kot podžigalec strasti in vztrajne naklonjenosti ali pa po drugi strani kot vnetljiva jeza zaradi družbeno-političnega razjedanja in kot nasprotje teme, ki naj bi nas zajela, ko prestopimo v smrt, oziroma, kot se poetično izrazi bend: »kjer so bile nekdaj tvoje oči, je zdaj tema«. Wailin Storms so z leti vzgojili sposobnost, da poslušalca prevzamejo, čustveno pretresejo in v očeh zanetijo stežka pogasljiv ogenj, najsi bo to zaradi krvoločnih in romantičnih, skoraj brez izjeme usodnih zgodb z nerazrešljivim, nepoštenim iztekom ali pa zaradi predirljive, velikokrat k plamtečim vrhuncem stopnjevane strukture komadov. Tudi na novem albumu tega ne manjka.
Bend z albumom The Arsonist v primerjavi s tretjim albumom Rattle iz leta 2020, še posebej pa v primerjavi s ploščo The Silver Snake Unfolds iz leta 2022, ponudi uravnoteženo in hkrati dramatično celoto, ki je tokrat bolj kot kadarkoli prej nagnjena k dvema zvočnima poloma. Bend se zdi vsebinsko nekoliko zadržan oziroma je v rabi besed in opisovanju manj konkreten, kot je bil denimo na debitantskem kratkometražcu ali na drugem dolgometražnem albumu Sick City iz leta 2017, si je pa iz razburkane zvočne preteklosti nazaj prisvojil več drznosti v sopostavljanju podivjanih in mirnejših komadov in na nov album uvrstil tudi več priljudnejših, premišljeno dramatično zastavljenih skladb, med katerimi blesti komad Dead End.
Ob skladbi Dead End na čute močno pritisne tudi prvi izpostavljen singel novega albuma, naslovna skladba The Arsonist, izrazito melanholična, vseskozi z ognjem in gorečnostjo zaznamovana rock balada, ki pa je na nek način vendarle odklonski primerek te (glasbene) oblike. Namigne namreč, da gre v pripovedi za vrsto ljubezni, ki ni »quite right«, je »malo mimo«, je torej v družbi razumljena kot zavržna, nepravilna in nezaželena. Za Wailin Stormse lahko trdimo, da so mojstri prav v takšnih nadrobnostih, ko s pravim rifom, pravo besedo ali načinom petja vzbudijo premislek, ki sestopi malo globlje, jasno poseže v tabuje, izpostavi krivice ali pa tihoma poboža večini nepoznana, tudi tuja občutja, želje in vzgibe in jih s tem poslušalcem približa ali vrže v obraz. Za eno bolj čustveno razprtih skladb se na albumu kljub svoji umirjenosti izkaže sklepna skladba It's All Dark Now Where Your Eyes Used to Be. Posreduje pomirjenost, vrsto zrelosti, ki je pri bendu doslej še nismo zasledili, vključuje pa tudi utrinek klavirja in je kljub otožnosti in žalostnemu zaključku vendarle slišati bolj upajoča kot mnoge druge bendove skladbe.
Bendove pripovedniške in zvočne spretnosti so pognale na zajetni in vplivni dediščini bluesa, ki je do danes v njihovi novi muziki že izgubil moč, ki jo je imel na prvih izdelkih, ko je z vsebino spletel prepoznaven tako imenovani zvok »southern gothic rocka«. The Arsonist je jasneje rockerski, nojz-, death- ali doomrockerski album z nekaj prestopi v hard- oziroma desertrockersko špuro. Skladbi Never Rest in Patient Night zaradi enakomernega, hladnokrvnega deathrockerskega ritma, čez katerega se tre udušen kitarski rif, v spomin prikličeta najbolj strašljivo, pravljično zveneče obdobje zasedbe Queens of the Stone Age z albuma Lullabies to Paralyze iz leta 2005 in morda prav zato, ker sta od prepoznavnega zvoka Wailin Stormsov najbolj oddaljeni, vzbudita manj odziva. Na tedanje obdobje Queensov opomni tudi Stormsom novopridruženi spremljevalni vokalist, kitarist in klaviaturist Ben Melton, ki je v bend vstopil namesto nekdanjega kitarista in spremljevalnega vokalista Todda Warnerja. Warner se je že pred letom 2020 in izidom albuma Rattle želel podati v avantgardnejši zvok, ki pa se zaenkrat, kot kaže, ni uresničil in je bil morda tudi razlog za razhod z bendom.
Nov spremljevalni vokalist Melton se s Stormsom zelo dobro ujame, kadar nekoliko bolj stopi v ospredje, pa v njem slišimo globoki duh Marka Lanegana, med drugim nekdanjega člana zasedbe Queens of the Stone Age, ki je v bendu deloval tudi v njihovem bolj »pravljično« usmerjenem obdobju. Prihod novega člana v kvartet, ki ga sestavljata še basist Steve Stanczyk in bobnar Mark Oates, je torej zagotovo vplival na bendov nov izplen na albumu The Arsonist, ki je tudi prva bendova muzika, posneta izključno analogno, ker si je bend zaželel na studijskih posnetkih zveneti še bolj tako, kot zveni v živo. Slišati je, da je bilo sodelovanje štirih članov, v rahločutnejših komadih pa še posebej Meltona in Stormsa, zelo tesno in je razprlo drugačno, bolj premišljeno usmeritev v zvoku in pripovedih benda. Wailin Stormse je z albumom The Arsonist morda pripeljalo tudi na trdnejša tla, s katerih pa se tako, kot so se umetniki, od katerih je bend počrpal ognjevit navdih, še vedno stegujejo k večini najzanimivejših in najzahtevnejših vprašanj človekovega obstoja: sanjam, ljubezni, strahu in smrti – neizpodbitnemu koncu.
Dodaj komentar
Komentiraj