Veilburner: Longing for Triumph, Reeking of Tragedy
Transcending Obscurity Records, 2025
Nedolgo tega so okultni rockerji, kot so Coven, Black Widow in kasneje pionirji metala Black Sabbath, v novo dobo in novim generacijam mladeži prinesli vizijo okultnih, srhljivih in malodane morastih tematik, ki so jih – eni manj, drugi bolj – uspešno spojili s svojo težko glasbo. Odtlej je podtlehna metalska srenja za navdih vedno posegla po nepojasnjenih zlih in netolmačenih sanjah. Skozi generacije so glasbeniki vse bolj tekmovali, kdo bo bolj agresiven, temačen, kompleksen in neuravnovešen. Le peščici bendov je uspelo te nevidne meje premakniti in celo razširiti, da se to v zadnjem desetletju dogaja enemu ortodoksnejših podžanrov – black metalu, pa se lahko zahvalimo zasedbam Blut Aus Nord, Deathspell Omega, Dødheimsgard, Oranssi Pazuzu in preostalim sorodnim projektom. V Tolpi bumov predstavljeni Veilburner ne zaostajajo – preveč.
Z novim albumom Longing for Triumph, Reeking of Tragedy se ameriški dvojec Veilburner ponovno vrača k prepoznavni formuli grotesknega ekstremnega metala, v katerem se prepletajo disonanten black metal, tehničen death metal in ritualistična industrialna atmosfera. Gre za sedmi studijski album zasedbe, ki je v zadnjem dobrem desetletju obstoja razvila izrazito avtorsko identiteto. Če je bil prejšnji izdelek, lanskoletni The Duality of Decapitation and Wisdom, tako vizualno kot zvočno koherentnejši in je vzbujal občutek, da bi ga islandski druidi pričarali s pomočjo halucinogenih gob in kapljico Luciferjeve sline, nov album morda predstavlja bolj korporativno plat kompleksnega ustvarjalnega procesa benda, kot je Veilburner. Ne razumite nas narobe. Glasba je še vedno hudičevo acidna in konceptualno čudno zaokrožena. Dvojec se še vedno drži načela, da je pomembnejša pot do cilja kot sam cilj, to pa se pokaže tudi v širjenju zvočnega spektra.
Album odpre skladba Longing for Triumph…, ki v uvodnih minutah zmotno nakaže namero plošče. Po slišanem bi namreč lahko pomislili, da je dvojec postal križanec med Gojiro in Fear Factory. Toda skozi postopno poslušanje se iz skladbe v skladbo počasi pokaže temeljni princip albuma – njegovo nenehno nihanje med stisnjenim kaosom in presenetljivo melodičnimi pasažami. Veilburner ostajata zvesta tehnični preciznosti, ki ju je spremljala od začetka, a se tokrat ne bojita kratkih zavor, trenutkov, v katerih se zvočna gmota razpre in omogoči prehod v skoraj teatralno pripovednost – čeprav s pomočjo za izbrani žanr ne prav pogosto uporabljenih vložkov, kar pa je za duo pravzaprav že stalna praksa.
Kljub bendovi kilometrini se album ne izogne pastem lastnega preobilja. Veilburner sta si tokrat dovolila več eksperimentiranja, kar mestoma razrahlja dramaturgijo. Nekatere pasaže so preveč nenadne, določeni vložki nepotrebni. Nit, ki bi premišljeno tkala celoto, se začne cefrati še posebej na sredini plošče, ko se razkošen nabor idej začne zlivati v preveč nasičeno, skoraj hermetično kompozicijo. Hkrati pa je prav zaradi tega presežka album avtentičen. V njem ni niti sledu kompromisa ali prilagajanja trendom sodobnega avantgardnega metala.
Longing for Triumph, Reeking of Tragedy je plošča, s katero Veilburner potrjujeta, da sta eden izvirnejših in tudi eden bolj spregledanih projektov na robu eksperimentalnega ekstremnega metala. Album je verodostojen v zanimivem prepletanju podžanrov, obenem pa naslov plošče zelo natančno opiše predstavljeno glasbo: dvojec resda hrepeni po zmagi, a je izdelek prežet s tragedijo, ker se preobilje vplivov mestoma zlije v kakofonijo nezadovoljstva.
Komentarji
Lepo.
Komentiraj