Tucker Zimmerman: Dream Me a Dream
Big Potato Records, 2026
Sedemnajstega januarja letos je v tragični nesreči v hišnem požaru v 85. letu življenja umrl Tucker Zimmerman [tákǝr zímerman], obskurna ikona folk glasbe šestdesetih in sedemdesetihih let. V požaru je umrla tudi njegova soproga Marie-Claire. Dve leti nazaj sta na albumu Dance Of Love, ki smo ga obravnavali v Tolpi bumov, slavila več kot 50 let skupnega življenja, nocoj pa prostor namenjamo Tuckerjevemu poslednjemu, posthumnemu albumu Dream Me A Dream.
Čeprav je štel že 84 let in je imel za seboj dolgo in spoštovanja vredno glasbeno pot, je bil Tucker Zimmerman v novem ustvarjalnem zamahu, njegova kariera pa v prerodu. S ploščo Dance Of Love je dosegel povsem novo in mnogo številčnejšo publiko, saj se je projektu takrat pridružila Adrianne Lenker [éjdžrijen lênker], ki je s svojo Big Thief ekipico Tuckerja iz prašine izkopala kot folkovskega liričnega genija ter ga izpostavila mlajši in širši publiki. Skupaj so ustvarili prikupno zmes medgeneracijske folk in indie glasbe, v kateri je Tucker opeval in slavil predvsem svojo dolgoletno, lahko bi rekli življenjsko ljubezen s svojo soprogo Marie-Claire, ki se je s svojim glasom na plošči tudi pojavila. Slišimo jo tudi na aktualni izdaji Dream Me A Dream. Inštrumentalno album sledi spoju folka in indie glasbe, kakršen je prisoten na predhodniku iz leta 2024, glavna nova dodana vrednost pa je eteričnost. Zasluge za to gre pripisati Nicolasu Holtonu in Jackie Oats, glasbenikoma, ki sta se Tuckerju pridružila na njegovi zadnji plošči.
Nicholas Holton je poskrbel za klaviature, za sintovske linije, ki segajo vse od lebdečih new ageovskih pokrajin do iskrivih utrinkov brezbrižnosti. Gre morda za nepričakovano potezo od folk izvajalca, toda Tucker je s sinti eksperimentiral že na svojem albumu Word Games leta 1983. Kljub temu tega nikoli ni počel v takšnih poljih eteričnosti, kakršne doseže na plošči Dream Me A Dream. K tej eteričnosti s svojim glasom, z violino, klavirjem in orglami mnogo doda še Jackie Oats, ki deluje kot dobra zamenjava za Adrianne Lenker, ki je na predhodnem albumu poskrbela za mladostniški nežni kontrast Tuckerjevemu starostniškemu elanu.
Tucker je starec, poln zgodb, življenjskih modrosti in spominov, ki jih obuja s preizkušenim, raskavim glasom. Opeva majhne trenutke življenja, nostalgično slavi svoje beatniške idole petdesetih let, se s priredbo pesmi I Want You To Stay zahvali skupini Big Thief in predvsem ceni ljubezen ter mimobežne trenutke lahkotnosti, ki jih je moč najti v življenju. Védenje o tragični smrti nas malodane sili v to, da na album gledamo in ga poslušamo kot epohalno poslovilno delo tipa Blackstar Davida Bowieja ali You Want It Darker Leonarda Cohena, vendar Dream Me A Dream to ni. Preostala dva glasbena velikana sta svoji deli morda že ustvarjala z občutki neizbežnega konca, ga eksistencialno osmišljala in presnavljala v zadnje veliko delo, Tuckerjeva smrt pa je bila nenadna, nepričakovana, bila je nesreča. Visoki starosti navkljub je Tucker še vedno užival življenje s hipijevsko mladostniško naivnostjo, živel iz dneva v dan z ljubeznijo svojega življenja in se z iskricami v očeh oziral tako na preteklost kot tudi v prihodnost, v kateri so se mu odpirale nove poti, nove pesmi.
Album Dream Me A Dream zato deluje kot še en utrinek Tuckerjevega življenjskega sentimenta. V njem ni čutiti finalnosti posthumnega dela, plošča je bila spisana, posneta in zmiksana še pred nesrečnim koncem. Na njej nam Tucker pošilja lepe pozdrave iz svoje idile v Belgiji, kamor sta se z ženo v osamo svoje ljubezni zatekla že dolgo let nazaj. Ob enem pa so pozdravi žal tudi slovo … Slovo folk mojstra, čigar ljubezen bo še naprej živela v njegovih pesmih in tudi pesmih tistih, ki se jih je dotaknil.
Dodaj komentar
Komentiraj