Getting Hotter Records, 2026

Sramežljiva dekleta so nadvladala algoritmom, ptice želijo biti letala, mastni lasje so kul, biti luzer je emocionalno stanje, telesna dismorfija je samoumevna in indie sleazeestetika je večna. Ujeli smo se v realnost femcelov.

The Femcels je angleška elektronska pop dvojica, ki sta jo februarja 2024 v Londonu ustanovili vokalistka Rowan Miles ali Rowan Please, ki je lani izdala album z Worldpeace DMT ali Leom Finchamom, in stilistka Gabriella ali Gabi Turton. Dve prijateljici, ki sta prvič vstopili v studio brez ene same napisane pesmi ter v eni noči skupaj z ameriško-angleškim producentom Ikom Clatemanom iz dua Bassvictim posneli kar štiri komade, med njimi prej izdana singla He needs me in Not ur friend. Vsi štirje so se 24. januarja letos znašli na njunem prvencu I Have to Get Hotter.

Kljub primarni definiciji femcelov kot žensk, ki so neprostovoljno celibatne, se Miles in Turton strinjata, da danes femcel ni več identiteta, temveč estetika, ki se gradi skozi zbirko internetnih arhetipov, telesnih negotovosti, obsesij z videzom in samoironičnih katastrof. Prav ta odnos in vajb se jasno preslikata v uvodno pesem ali celo njuno napoved: Rowan and Gabriella Present: The Femcels ft. Explosions, kjer se v najrazličnejših registrih in hitrostih ponavlja beseda femcels, s spremljavo valujočega sintetizatorskega tona. Nakar visok glasek napove: You are listening to The Femcels, we don’t have sex ever oziroma Poslušate femcele, me nikoli ne seksamo. Ravno zaradi te lahkotne neposrednosti in ironije pa sta ustvarjalki večkrat prejeli komentarje, ki so ju označevali za pozerke, LARPerke in fakecele.

Nekdanja sad girl ali žalostna punca je samopomilovanje spremenila v meme, svoje hrepenenje pa v tisto, kar feministična teorija poimenuje heteropesimizem – občutek, da so heteroseksualni odnosi obsojeni na razočaranje, kar pa se širi tudi v obsežnejši dvom o prihodnosti in možnosti spremembe. Kljub temu hrepenenje ostaja, le da se vedno znova vrača skozi ironijo.

Prav to protislovje nekako zajame I Have To Get Hotter. Že naslov albuma in njuna glasbena založba Getting Hotter Records skoraj groteskno povzameta logiko sodobne internetne kulture, kjer se eksistencialni problemi vedno znova reducirajo na vprašanje videza. Ironično ali ne, ta absurd postane osrednje gorivo albuma. 

To logiko najbolje ponazarja skladba I'm So Fat. Refren The moon in the mirror makes me look slimmer telesno dismorfijo predstavi skoraj kot vsakdanje dejstvo, ne več kot izjemo. Še zanimivejše pa je, da melodija refrena izhaja iz katoliške himne. Gabriella Turton, ki je odraščala v katoliškem internatu, je večkrat povedala, da so cerkvene melodije postale tako globoko zasidrane v njenem spominu, da jih nezavedno prenaša v svoje pesmi. Sakralni motiv se tako znajde v skladbi o telesni negotovosti, kot da bi se potreba po odrešitvi preoblikovala v potrebo po lastni potrditvi.

Podobno delujejo tudi repeticije v skladbah He Needs Me in A & Arnold, kjer se preprosta stavka: »He needs me, he needs me, he needs me« ali »They like me, they like me, they like me« počasi preoblikujeta v obsesivni zanki, ki z vsakim ponovitvenim krogom zvenita manj kot dejstvo in bolj kot želja. Besede izgubijo svojo gotovost, poslušalec pa ostane nekje vmes – med afirmacijo, samoprepričevanjem in tiho negotovostjo, ki preveva skoraj celoten album.

Iz spontanega eksperimenta dveh plahih, a ekscentričnih deklet in producenta Ike Clatemana je počasi vznikala kaotična zvočna identiteta, na kratko The Femcels – projekt, ki se razteza med elektronskim noiseovskim twee popom, indie sleaze nostalgijo in hiper internetno estetiko. Ob bok jima lahko postavimo ženski dvojici EQ in New York, kjer sta argentinski EQ kot kulski starejši odsotni sestri, ki obožujeta Berlin, ameriško-angleški New York pa kot minimalistični geekerski sestrični. 

The Femcels sta več kot očitno odrasli na Tumblrju, Instagramu in shitpostih. Njun humoristično provokativni značaj se poleg surovih besedil dotakne tudi samih naslovov komadov, ki znajo biti precej dolgi, kot na primer No One Will Fuck Me When I Wear Two Different Shoes (One Jordan, One Gucci Flip Flop) ali Please Don’t Stab Yourself (Like Elliot Smith) ter You’re Gay And You’re In Love With Me (Please Let Me Touch Your Boobs). 

Poleg ikoničnih naslovov nam celotno vzdušje prvenca kurirajo nepretenciozni pripovedujoči, na pol zapeti, šepetajoči ali včasih vreščeči vokali, ki se nas dotikajo kot serija neprestanih tvitov, shitpostov, ali pa odzvenijo kot zmedena, a interesantna izpoved punce, ki smo jo ravnokar srečali v klubu, v vrsti na stranišče.

Glasbene podlage znajo biti na videz preproste, a intenzivne, ponavljajoče igrivo surove sintetizatorske melodije, ki so hitro nalezljive, ter zoomersko poskakujoč ritem, ki vsake toliko podpre njuno čebljanje. Spontani zvočni elementi, ki so kot odbleski otroške videoigrice, nas neprestano presenečajo, saj melodije in glasbeni elementi velikokrat zvenijo neobdelano in hkrati skorajda naivno, zabavno ter hiperaktivno. 

Produkcija Ika Clatemana zavestno zavrača sterilnost sodobnega popa, kar dokazuje že v svojih drugih projektih, kot je Bassvictim, ki ga sestavlja skupaj z Mario Manow. Njegovi sinti zvenijo otročje, MIDI melodije skoraj parodično, posamezni instrumenti pa se pojavljajo kot naključni spletni oglasi. Vse skupaj deluje kot nizkoločljivi MP3, ki je po letih ponovno zaokrožil po spletu.

The Femcels sta skoraj idealen odraz trenutnega kulturnega zeitgeista. V dobi kronične spletne kulture se osamljenost, telesna negotovost in romantični neuspehi preoblikujejo v meme-e, ironijo in prepoznavne arhetipe. I Have to Get Hotter tako deluje kot zvočni odtis generacije, ujete med razgaljanjem in performansom, negotovostjo in navidezno samozavestjo, spontanostjo in skrbno kurirano identiteto, kjer digitalna in vsakdanja prezenca postaneta nerazločljivi. In čeprav bi od interneta včasih najraje pobegnili, se The Femcels ravno zato tako težko otresemo. Iz najbolj banalnih misli, vsakdanjih frustracij in spletnih obsesij ustvarita svet, ki je obenem naiven, duhovit, rahlo grotesken in presenetljivo resničen.