Stara Rzeka: Wynoś się z mojego domu
Instant Classic, 2025
Proti koncu poletja 2025 je oživel solističen folk projekt, ki smo ga glede na različne spletne vire, pogovore z glasbenikom in članke o njem leta 2023 označili za še dejaven, toda okrnjen projekt v zaustavitvi. Samostojni projekt Stara Rzeka oziroma Stara Reka je poljski glasbenik Jakub »Kuba« Ziołek obudil desetletje po zadnji studijski plošči Zamknęły się oczy ziemi oziroma Oči zemlje so se zaprle iz leta 2015, ki jo je leta 2013 predhodil prvenec Cień chmury nad ukrytym polem oziroma Senca oblaka nad skritim poljem.
Nepričakovani tretji studijski album Wynoś się z mojego domu oziroma Odidi ali pa Izgini iz moje hiše je izšel z nekajtedenskim zamikom od prvega, za jesen najavljenega datuma izida, 5. decembra 2025 pri krakovski založbi Instant Classic, ki je bila dolga leta domovanje za glasbo Ziołkovih solističnih in bendovskih podvigov, pri čemer je bila najodmevnejša zasedba Alameda. Naslov novega albuma Stare Rzeke je po besedah glasbenika navdihnila skladba Get Out of My House, sklepna skladba z albuma The Dreaming, ki ga je leta 1983 izdala britanska glasbenica Kate Bush. Ziołek je ob tem izpostavil, da se mu je zdela zanimiva misel o posedovanju oziroma lastninjenju, ob poslušanju pa nas neredko preveva tudi občutek, da je ne zgolj naslov, temveč da sta vsebinska in morda tudi zvočna plat plošče pravzaprav poziv k izgonu takšnih in drugačnih duhov preteklosti iz glasbenikovega doma, domovanja oziroma, bolje, življenja.
Besedila, ki jih je z izjemo zadnje skladbe spisal Ziołek, so odeta v poetično skrivnostnost, neopredeljivost, ki zgolj občasno nagovori drugega, a pri tem ni jasno, koga. Uporablja besede, ki so z osrednjim izbranim žanrom, folkom, predvidljivo skladne. Večji del zavzema opisovanje narave in osamljene »arhitekture« – domovanja – v naravi, ki pa zaradi neoprijemljivosti premislek potiska onkraj otipljivega in opisljivega. Glasbenik med drugim omenja tudi »sledi, ki naj bi (zgolj) pomenile dom« in se torej sprašuje, kaj dom je, v osrednji skladbi z albuma in tudi prvem singlu Wszędzie śnieg oziroma Povsod sneg pa med drugim pravi »nikoli nismo sami« in premleva minljivost. Tudi preostale pripovedi in besede, ki jih uporablja, denimo voda, trava, gozd, nebo in oči, ura, pot, so torej blizu »zemlje« in blizu »človeka«, ponekod pa jih ogrne tudi mračnejša podoba razkrajanja hiše, ko obesedili tudi tišino, sneg in »črve sredi zlatega pepela« ter iglasto drevje, toda tisto, ki pozimi iglice odvrže.
Jakub Ziołek je več kot desetletje eden aktivnejših in pomembnejših akterjev na poljski alternativni glasbeni sceni, in Stara Rzeka je bil eden njegovih prvih celovitejših glasbenih podvigov, ki je v nekaterih pogledih in skladbah zagotovo zvočna predhodnica oziroma nato sopotnica Alamede. Ta je v oprijemljivejšo, bendovsko različico starejšega, rockerskega sloga denimo preoblikovala vsaj eno njenih skladb – komad Czarna woda, po katerem je bend poimenoval tudi enega prepoznavnejših albumov zasedbe iz leta 2018. Prvenec Stare Rzeke je izšel aprila 2013, mesec pred izidom Alamedinega prvenca Późne królestwo oziroma Pozno kraljestvo.
Projekta sta bila kljub različnima postavama v določenem času in obdobju zvočno sorodna. V začetkih sta temeljila na izraziti kitarskosti in ritualnosti, oba sta prešla tudi vbrizg black metala, ki je, kot pritiče poljski (alternativni) glasbeni sceni, zelo zaznamoval Ziołkovo mladost in kasnejše glasbeno delo. V pripisu k prvencu Stare Rzeke je ta opredeljena kot »situirana v srčiki gozda Tuchola, v dolini reke Wda«, v nemščini reke Schwarzwasser oziroma v dolini Črne vode. Vse se je torej začelo pri tej č(a)rni reki. Ziołkova stara reka ima tako bržkone oprijemljiv izvor, kjer je vzklil vsaj temelj glasbenikovega raznolikega ustvarjanja. Ta misel je skladna tudi z nekoliko mračnim značajem Ziołka, ki mu množice in nepristni stiki vzbujajo nelagodje, kaj šele promocija glasbe in samooznanjanje, o čemer se je maja lani pogovarjal tudi z Dušanom Bulajićem v intervjuju za Radio Študent pred prihodom zasedbe Alameda na 56. rojstni dan našega radia.
Ponoven spust v samotarske vode je torej, četudi presenečenje, vendarle umesten dogodek. Ziołkov folk, ki so ga skozi leta v Stari Rzeki dopolnjevali drone, black metal, izrazita psihedeličnost oziroma ritualnost, vse z nekaj eksperimentiranja, v glasbi vztraja še danes, toda tokrat z modernejšim, elektronskim nabojem in sintetičnimi dopolnitvami. Glasbo in aranžmaje je pripravil in odigral Ziołek sam, za skladbo Wszędzie śnieg se mu je z metalofonom in z bobni pridružil Hubert Zemler, za skladbo Daleko, daleko pa bobnar Tomek Popowski.
Avtor žanr današnje Stare Rzeke opredeljuje kot »izmišljeni folk, ki ne pripada ničemur«, v čemer odzvanjajo celo Širom, toda mi bi ga morebiti opredelili (tudi) za futurističen ali pa mestoma sintetičen folk, kar se sliši nasprotujoče si, a prav tak občutek se poraja ob poslušanju glasbe. Vokali so v primerjavi s preteklim blackmetalskim hreščanjem ali pa čistejšim, značilno folkovskim pripovedovanjem oziroma lahnim prepevanjem sedaj pogosto, sicer še vedno v iskanju boljšega izraza, rahlo plastično zategnjeni, kdaj tudi zelo popoidni, venomer pa rahločutni in lahkotni, toda še vedno prepričljivi, kar ob surovejši oziroma enostavnejši akustični kitari in elektronskih vsadkih deluje kot relativno jasen preplet starega in novega, preteklega in prihodnjega. Najbolj folkovski v pravem pomenu besede so zgolj teksti in zaslomba na kitari. Glasbenik je ustvaril zanimivo protislovje, ki bi lahko izpadlo neskladno ali pa neuglašeno, toda album celostno deluje uravnoteženo in premišljeno.
Devet skladb na plošči Wynoś się z mojego domu, med njimi tri inštrumentalne in šest z besedili, še vedno zaznamuje prepoznavna sanjavost Stare Rzeke, med njimi pa šesta skladba, Oberek z domu wilków oziroma Oberek iz hiše volkov, zveni tradicionalneje obredna kot preostale in morda zaradi odsotnosti vokala in predirnejših elektronskih dodatkov učinkuje tudi bolj organsko oziroma značilneje folkovsko. Oplemeniten oziroma dopolnjen vokal večjemu delu albuma vdihne občutek zdajšnjosti oziroma sodobnosti in, kot smo že namignili, morda celo občutek vpogleda v prihodnost. Tu in tam se to zgodi tudi s preostalimi inštrumenti, predvsem v osrednji skladbi Wszędzie śnieg in zaključnih treh, ki v spomin močneje prikličejo obrat Alamede leta 2022 iz rocka, metala in psihedelije v elektroniko. Tretji album Stare Rzeke je celokupno kljub novosti, elektronskim vzorcem, zelo oddaljen od današnje zvočne podobe peterice Alameda, a je oddaljen tudi od lastnih dveh predhodnih plošč in je zelo samosvoj korak Jakuba Ziołka v prihodnost.
Dodaj komentar
Komentiraj