Hypaethral Records, 2026

Ni treba biti posebej brihten, da bi ugotovil, da je svet okrog nas v res slabem stanju. A nekako je vseeno lažje, če se zavedaš, da nisi edini, ki tako dojema stvari. V današnji Tolpi bumov na valovih Radia Študent predstavljamo zasedbo, ki ne samo, da čuti tako kot mi, temveč je tem občutkom podala tudi ustrezno glasbeno podlago. Dame in gospodje, iz Kanade v vaša ušesa – Spread The Disease.

Kratek pregled internetnih virov razodene, da so bili Spread The Disease precej bolj aktivni v 90–ih, ko so posneli tudi dva albuma. Leta 1999 so prenehali z delovanjem, na sceno pa so se vrnili lansko leto. Kar je bilo na začetku bolj v domeni metalcora, se z albumom The Darkness. The Dread. The Suffering. predstavlja v bolj blackened hardcore podobi.

Ime albuma in pogled na naslovnico nam še pred prvim tonom dobrih 30 minut dolgega albuma razkrijeta, da nas čaka krepka doza temačnosti in brezupa. Od prvih trenutkov otvoritvene pesmi Light Opaque dalje se začetna misel zlahka potrdi. Kanadski trio, ki ga tvorijo kričač Shane Post ter kitarista Trevor Dykstra in Dave Buschemeyer, udari z vso silo v naša ušesa in prav tako naše duše. Hitri bobnarski ritmi, morbidne in predvsem žalostne melodije, težki riffi in nehumano kričeč vokal v prvih petih minutah razkrijejo vse.

Kar torej slišite v prvi pesmi, boste z nekaj variacijami slišali tudi v ostalih. Album je hreščeč, divji in brezkompromisen. Tako kot svet okrog nas, tudi poslušanje albuma The Darkness. The Dread. The Suffering. imenu primerno omogoča drvenje v prepad. Seveda ni tako ekstremno, kot če bi poslušali angleške mračnjake Anaal Nathrakh, a je še vedno precej dušo parajoča izkušnja. Na dober način, seveda. Melodije so jasne, strukture zapomnljive, boben je predvsem hiter. Če je človeški, je drugo vprašanje. Navedeno je namreč, da na albumu poleg originalnega tria gostuje še basist Ryan McInturff, o imenu bobnarja pa ni ne duha ne sluha. Še zvok je sumljivo plastičen v primerjavi z ostalimi instrumenti in vokalom, ki pa zvenijo več kot človeško. 

Zvok albuma nasploh je apokaliptičen, za kar je poskrbel kitarist Dave Buschemeyer, ki je postavil mikrofone in v ta 30 minut dolg plošček ujel trpljenje sveta. Čeprav je glasba z melodijami, ki občutno črpajo iz skandinavske death ali thrash metal šole in jih preveva rahla doza blackmetalske zvočne mizantropije, precej mračna, pa je vokal tisto pravo utelešenje vsega angsta, ki trenutno vlada svetu. Shane Post je nečloveško iskren in težak za poslušanje, kar je samo pohvalno. Spominja na zgodnje Integrity in Ringworm, spečane z Marduk in Anaal Nathrakh. Kitarske linije so dobre, čeprav že večkrat slišane, sam boben pa bi lahko bil malo bolj izviren, kot recimo v Black Breath in podobnih. Monotonost pa mu sicer lahko opravičimo, saj s prevladujočima blast beatom in d-beatom super opravi svoj posel – četudi je zanj mogoče odgovoren le računalnik.

Okrog povprečno 5 minut dolgih komadov se najdejo tudi trenutki, ki dajo dihati ali pa dajo možnost, da obrišemo hladen pot, ki nas obliva ob poslušanju. To sta ne ravno izvirno poimenovana Intermezzo in Intermezzo II, ki sta mračna in cinematično surova. Bolj boleč in zanimiv je končni zvočni kolaž Outro, ki predstavlja pomiritev s temačno usodo. Tisti klavir res sede.

Svet je v kurcu, a to je dobro za umetnost, kot pravi karikatura, ki trenutno drži položaj ministrice za kulturo. Vsaj enkrat ima prav – SPREAD THE DISEASE se gotovo ne bi vrnili, če bi se cedila med in mleko. Albumu The Darkness. The Dread. The Suffering. bomo prisluhnili v celoti. Po poslušanju svetujemo obvezen sprehod po soncu, da si dvignete razpoloženje. Odsvetujemo pa globoko dihanje – to namreč ne bo prineslo olajšanja, saj boste vdihavali posledice evropskih požarov. Na zdravje!