Colorfield Records, 2026

V Tolpi bumov se posvečamo albumu A Foot on the Ground vokalistke in glasbenice Sharade Shashidhar, še eni plošči v liniji visokosproduciranih izdelkov z zahodne obale ZDA. Podobno kot pri izvozu kulturne identitete s filmi in družbenimi omrežji Los Angeles seveda ne zaostaja niti v muziki. Vsakega od ustvarjalnih epicentrov zaznamuje tudi lasten zvok, ki presega individualni izraz in zveni zelo značilno, če ne že povsem metažanrsko. Za referenco pomislite denimo na zasedbo Knower, pa Kamasija Washingtona in Thundercata. Ploščo A Foot on the Ground lahko estetsko povežemo tudi z Resavoir, projektom Willa Millerja, ki je pred skoraj desetletjem razburkal številne medije in požel močan kritiški odziv. 

Glasbo Sharade zaznamuje plastična umetelnost, ki ostane predvsem na nivoju glasbene produkcije in aranžmajev. Skladbe niso spisane na pretirano navdihujoč način in morda izhajajo iz predpostavke ustvarjalke, da bo kasneje grobe skice oživila z izrazito rabo sodobnih ornamentacijskih tehnik. Obenem gre vseskozi tudi za trenutke improvizacije, v katerih glasbenica prosto vokalizira čez harmonsko osnovo. Če bi skladbe oklestili vseh barvnih zvokov in bi slišali zgolj vokal in klavir, bi nedvomno izgubile veliko blišča in edinstvenosti, prav to pa potrdi pomen aranžmaja in produkcije pri obravnavi albuma. 

Glede na visoko izobraženost ustvarjalke bi seveda težko pričakovali izdelek, ki ne dosega visokih standardov glasbene industrije v ZDA. Če povlečemo vzporednico s svetom filma, je plošča A Foot on the Ground delo neodvisne produkcijske ekipe, pri kateri pa je že jasno, da jo sestavljajo profesionalci, ki vedo, kaj počnejo, in se ne zanašajo zgolj na koncept, surovo ustvarjalnost in posrečeno izvedbo, ki zaznamuje denimo naredi sam sceno. Na albumu med drugim sodelujejo tudi Benny Bock, Caleb Buchanan in Mark Guiliana, kar poudari lego albuma v težjih kategorijah. 

Četudi je v spremnih tekstih večkrat izpostavljeno spajanje prvin indijske klasične glasbe s sodobnim jazzovskim harmonskim pristopom, je to v glasbi nekoliko bolj implicitno. Še najbolj se morebiti izrazi v improviziranih delih, ki se mestoma slišijo kot kratka razdelovanja različnih rag, prepletena s klasično akademsko vokalno improvizacijo. Po drugi strani drži tudi dejstvo, da lahko pri takšnih etnično jazzovskih ekskurzih hitro nastopi enoznačnost. Namesto da bi ustvarjalci vsa svoja razmišljanja in izkušnje prelivali v glasbo, postane ta le še en vidik kurirane projekcije lastne identitete. Z drugimi besedami: ostane le ambicija ustvarjati nekaj všečnega namesto nekaj oprijemljivega. 

Album A Foot on the Ground je pri tem razlikovanju primer slednjega. Čeprav so skladbe napisane precej formulaično in temeljijo predvsem na rabi sodobne in moderne jazzovske harmonije, zaradi premišljene inštrumentacije zares zaživijo. S produkcijskega vidika je album več kot zgleden in ponuja marsikatero kost za glodanje vsem, ki se navdušujejo nad lastnoročnim glasbenim kiparjenjem na digitalnih avdioponkih.

Album bi težko stlačili v katerikoli polnokrvni žanr, a se ne moremo otresti misli, da je tovrsten izraz vsekakor močno prisoten na evropskih jazzovskih festivalih. Gre predvsem za pluralizacijo tradicije, ko se ta razbije na posamezne forme, tehnike in protokole, ki so uporabljeni v kombinatoriki individualne ustvarjalne prakse. Ne glede na neulovljivost albuma ta konec koncev zveni dobro. Predvsem prva skladba With Myself je zaradi vključenega godalnega kvarteta nekaj posebnega, toda v splošnem onkraj vrhunske izvedbe in mojstrske umetelnosti ne ostane veliko.