Shabaka: Of the Earth
Shabaka Records, 2026
V tokratni recenziji obravnavani ustvarjalec na Radiu Študent ne potrebuje več predstavitve. S svojim glasbenim udejstvovanjem je sooblikoval sodobno britansko glasbeno sceno in v veliko pogledih spremenil dojemanje jazza. Poznamo ga po razgibanem preigravanju saksofona in klarineta ter žanrsko fluidni skladnji, s katero v jazz posrka vse od hiphopa, elektronske glasbe, karibskih glasbenih žanrov pa do plesnih ritmov afriških muzik. Najdemo ga med člani danes že razšlih The Comet Is Coming in Sons of Kemet, je tudi vodja okteta Shabaka and the Ancestors in glasbenik, ki sodeluje s številnimi velikimi imeni sodobne glasbe. Govorimo seveda o Shabaki Hutchingsu, ki se na odru pojavlja pod različnimi umetniškimi imeni, najbolj poznan pa je preprosto kot Shabaka.
Čeprav smo Shabako uvodoma predstavili kot zelo plodovitega ustvarjalca, ki je glasbene niti vpletel v vse strani britanske in širše glasbene scene zadnjega desetletja, je njegovo ustvarjanje v zadnjih letih pravzaprav zaznamoval obraten proces. Umik od sodelovanja, razvoj lastnega glasbenega izraza, kasneje pa še začasna opustitev saksofona. Ta premik lahko zasidramo v leto 2022, ko je Shabaka izdal prvi samostojni kratkometražec Afrikan Culture. Kaotično energične vpihe saksofona je takrat zamenjal za meditativno kombinacijo vetrnih zvončkov, zahodnoafriškega godala kore in piščali, za katere je poprijel v obdobju pandemije. Nakazal je torej, da bo njegovo glasbeno osamosvajanje zaznamovano z umirjanjem, raziskovanjem in učenjem. Enak sentiment je nadaljeval tudi na samostojnem dolgometražcu, debiju Perceive Its Beauty, Acknowledge Its Grace, na katerem je izraz še dodatno omehčal, se popolnoma osredotočil na zvok piščali in posegel po atmosferični newagevski aritmični skladnji. To skladnjo mestoma razgiba s hiphopovskimi ritmi, pripovednim pesništvom in soulovskimi vokali Lianne La Havas, Saula Williamsa in Elucida. Pri tem vseskozi ohranja zrelo tankočutnost, ki je iz njegovega prejšnjega poglavja muziciranja nismo bili vajeni.
Od najnovejšega albuma Of the Earth smo tako pričakovali nadaljevanje rdeče niti subtilnosti, a nam je Shabaka ponudil veliko več. Če smo prejšnji album opredelili kot preobrat, lahko zdaj govorimo o brezmejnosti. Brezmejnosti, ki izhaja iz radovednosti, dopolnjeni z nenehnim učenjem, in brezmejnosti, ki je dosežena s svobodnim samoizražanjem. V raziskovanju lastne brezmejne ustvarjalnosti je album glasbenik oblikoval popolnoma sam. Za tak pristop se je navdušil, ko je kupil svojo prvo zgoščenko, D'Angelov album Brown Sugar. Album je spodbudil njegovo vzdrževano radovednost za razvoj iskrenega čustvenega izraza s samostojnim in samosvojim glasbenim pristopom. V želji po odkritem izražanju se je tako vsega – inštrumentalnih kompozicij, vokalov in produkcije z miksanjem – Shabaka naučil v času od pandemije do danes, ustvarjalno neodvisnost pa je ovekovečil celo z ustanovitvijo lastne založbe Shabaka Records, pri kateri je album izšel v začetku marca letos.
Shabaka novemu pristopu navkljub v podstati albuma ohrani zase značilne tematike: od antiimperialistične zavesti, boja za svobodo in črnskega opolnomočenja do lastnih premišljevanj o naštetem. O teh nam v skladbah Go Astray in Eyes Lowered tokrat pripoveduje kar sam v svojem novorazvitem pridigarskem spoken word flowu. Za to sta ga navdihnila neustrašnost in raziskovanje Andréja 3000, s katerim je sodeloval že pri prejšnjem albumu. Pretekla sodelovanja pa niso navdihnila le raziskovanja novega, ampak so pomembno prispevala k zvoku albuma tudi z vpeljavo starega. Sproščene melodije, ki jim je več časa posvetil v zadnjih letih solo kariere, so tokrat nadgrajene z dinamično plesnimi ritmi, ki spominjajo na njegovo ustvarjanje pod vzdevkom King Shabaka. Fini zvoki piščali, ki se jim je izrazito posvetil med premorom od saksofona, se tokrat zamažejo z rifi električne kitare in razmršijo s hitrimi bobenskimi ritmi. Album tako odstopa od umirjenih niti, ki jih je ustvarjalec stkal na prejšnjih solističnih izdelkih. Skozenj odmevajo vsa obdobja njegove glasbene kariere, označimo pa ga lahko za Shabakov najbolj osebni album doslej.
O prvencu Perceive Its Beauty, Acknowledge Its Grace je Dušan Bulajić zapisal, da je »plošča morda prvi odmev občutka samoaktualizacije, vpogleda in samospoznavanja«. Na plošči Of The Earth o tem ni več dvoma, saj samoaktualizacija kriči iz vsake plasti albuma in iz vsakega gradnika posameznih skladb. Shabaka svojega izraza ne poskuša več razvijati v vakuumu, temveč mu dopusti preplet z izkušnjami in že osvojenimi znanji, iz česar je vzniknil izjemno celovit zvok. Zvok nostalgične živahnosti, zrele prizemljenosti in ponovno obujene virtuoznosti. Teksturno plastovit zvok, v katerem skoraj ne prepoznamo odsotnosti benda. Spretno razgiban zvok, v katerem bi težko prepoznali njegov spontani nastanek. Shabakove pletilke so nam napletle novo ustvarjalno obdobje, ki ga bodo zaznamovali neodvisnost, nenehno učenje in brezmejnost samosvojega umetniškega izraza.
Dodaj komentar
Komentiraj