Dog Knights, 2026

V nocojšnjem recenzentskem terminu odhajamo na obisk k našim zahodnim sosedom, v prisluh milanskemu kvartetu Radura, enemu od vidnejših elementov cvetoče screamo scene Italije. Radura se pet let po svojem prvencu vračajo z albumom Acque – v prevodu »Vode«. Ambiciozni izdelek ostaja zvest konceptualno zastavljenemu formatu, ki ga skupina prakticira in znotraj katerega poskuša nadgraditi svojega predhodnika. Debitantska izdaja, Effetto della Veduta d’Insieme, je postregla s kvalitetnim, melodičnim screamom, v katerem so odzvanjali sorodni zvoki bogate italijanske post-hardcore scene skupin, kot so Batièn, La Quiete, Verme, Lantern ter številne ostale. Kljub vključenosti skupine Radura v to glasbeno skupnost ter izpovedani hvaležnosti in navezanosti nanjo pa so pri plošči Acque ubrali bistveno bolj samosvoj, unikaten stil.

Glasba sicer temelji na post-hardcorovski inštrumentaciji, kompozicijah ter dinamiki, vendar glasbeniki naredijo korak naprej na vseh naštetih frontah. Slišimo lahko številne ambientalne navdihe, predvsem na račun atmosferskih vhodov v komade, ki tudi zelo nazorno nakažejo na osrednjo tematiko albuma – vodo. Ta teče skozi celoten album, tako dobesedno – z žlobudrajočimi posnetki v plitkejših momentih plate – kot tudi z njeno simbolično vlogo v besedilih. Vodni elementi preko prispodob, metafor in vizualnih motivov lirična dela povezujejo med seboj ter tako pomagajo krojiti celostno dispozicijo lirike, ki uspešno zaobjema celoten album ter tvori njegov karakter. Vsekakor gre za pokazatelj holistične zasnove projekta ter pozornosti, ki so jo glasbeniki posvečali projektu na več ravneh. Tudi sicer je v besedilih moč opaziti, da se ustvarjalci niso ukvarjali s pisanjem na nivoju posamičnih komadov, temveč so iste teme razvijali in povezovali med različnimi skladbami. Tako lahko mestoma opazimo zelo direktne sklice na druge trenutke na albumu, preko ponavljanja uporabljenih prispodob in motivov. A ta ponavljanja so izvedena skrbno in z veliko mero diskretnosti. Ohranjajo svojo minljivost in ne nosijo prevelike teže, tako pa skorajda nevidno pripomorejo k tvorjenju širše slike ter niso namenjena sama sebi.

Znotraj post-hardcore žanra pri novih izdajah pogosto lahko opazimo skupno točko, skorajda nenapisano pravilo, pri kateri se najde marsikatera skupina – en komad po dolžini izstopa od ostalih. Sestavljen je iz več idej, združenih v celoto, kot nekakšen poskus dokazovanja skladateljskih veščin skupine. Tej paradigmi se Radura na svojem prvencu niso izognili, kljub temu pa na pričujoči izdaji dolgi komadi prevladujejo. Radura so svoje raziskovanje ambicioznega, ambientalno-obarvanega komponiranja tako še nadgradili ter se niso omejevali s časovnimi težnjami sodobne glasbe. Vsaki pesmi je dan čas, da se postopoma razvije v svojo polno obliko, s premišljenim grajenjem na posamičnih inštrumentih, postopnim nalaganjem slojev ter občutkom za ustvarjanje napetega pričakovanja. Slednje je verjetno najbolj učinkovito orodje v rokah skupine; Radura zelo spretno uporabijo spremembe v dinamiki kot orodje ustvarjanja atmosfere ter slikanja liričnih podob iz skladb. Naj kar uporabimo prispodobo, ki se tematsko sklada z albumom. Radura iz bežnega, skrivnostnega žlobudranja reverbiranih kitar ter perkusije vsakemu komadu posebej izdolbejo strugo, ter ga postopoma pretvorijo v bučečo, kipečo glasbeno silo, izkoriščajoč širok nabor inštrumentacije in produkcije, ki je za podtalni projekt v resnici zelo kvalitetna in izvrstno kuje zvočno podobo albuma.

Nekakšna značilnost italijanske screamo scene ostaja povezanost med skupinami in njihova globoka pripadnost sceni. Radura so že na albumu Effetto della Veduta d’Insieme posvetili posebno pozornost svojemu položaju med somišljeniki ter ustvarjalno sodelovali s člani zasedbe Øjne, tokrat pa so k sodelovanju povabili bistveno več glasbenikov, bolj ali manj ključnih členov italijanskega post-hardcora. Tako na albumu nastopa čelist Matteo Bennici iz milanske sludge skupine Baratro, kot gostujoča vokalista pa lahko slišimo Francesca Venturinija iz projekta Franek Windy ter Jacopa Liettija iz kultnih Fine Before You Came, katerega nezamenljiv, ranjen vokal dramatično obarva sredinsko frazo skladbe Tempesta.

Radura so se že pred svojim prvencem z izdajami malih ploščkov vtkali v mozaik italijanske screamo scene, po dobrem desetletju obstoja pa jih lahko upravičeno štejemo za ene izmed stebrov trenutnega dogajanja v tem žanru. Album Acque predstavlja pričakovano nadgradnjo njihovega zvoka, naravni tok v smer, ki so jo nakazali že na prejšnji izdaji. Tokrat se bolj drzno pomikajo stran od standardnih zvokov in konstruktov žanra ter samozavestno kažejo bolj unikaten izdelek, spretno in kohezivno sestavljen na način, ki jasno predstavlja evolucijo značaja in glasbenega ega umetnikov. Acque tako stoji kot suveren nov mejnik v opusu skupine, vestno odseva njihovo naravo ter zlahka napoji vsa pričakovanja, ki so jih Radura tekom svojega dosedanjega obstoja zbrali.