Maple Death, Meakusma, 2026

Pod krilatico Radio Hito ustvarja Zen Mỹ Nguyễn, v Franciji rojena in v Bruslju živeča glasbenica in akademičarka italijansko-vietnamskih korenin. Kot vajenka se je urila v tiskarskih tehnikah, razvila zanimanje za oblikovanje in se specializirala za tipografijo, oblikovanost črk, kar predava na visokošolskih zavodih zlasti severne Evrope. Aktivno je vključena tudi v kolektiv Rattus, ki si z organiziranjem koncertov v Bruslju prizadeva krepiti neodvisno glasbeno sceno. In kot si lahko predstavljamo, se svojevrsten preplet zanimanj in kulturnih okolij izrazi v njenem glasbenem materialu, ki ga predstavlja v živo in tokrat v obliki dolgometražca. Predhodno je kot solo izvajalka že izdala dva albuma, prvega, Non Solo Sole, na kaseti leta 2020 in nato Voce Lillà leta 2021, ki je bil posnet v živo. Nato je nabirala koncertno kilometrino in se publiki v spomin vtisnila kot predstavnica minimalistično šansonskega samospeva.

Pristop, ki ga je Zen razvila za svoje glasbeno izražanje, je neposreden odtis njene želje po ukvarjanju z besedami in besedili, po iskanju drobovja teksta ter načinov njegove obdelave in predstavitve. Zasnova njenih del je običajno navezava na besedila drugih avtorjev in avtoric. Temu analitičnemu delu se na poti do celostne oblike pesmi pridružuje eksperimentiranje na klaviaturah, pri čemer Radio Hito združuje strukturirano razčlenjevanje z neizoblikovanim preizkušanjem. Na prvo misel morda precej različna procesa ustvarjanja se spojita v sicer preprosto formo minimalistično uglasbene poezije, ki pa zahteva pozorno uho. Prav pozornost pri pisanju, razbremenitev stanja prenasičenosti, v ospredje postavlja tudi Claude Royet-Journoud, francoski avtor, na katerega delo se je Nguyễn navezovala med pripravo albuma L'uso e gli attributi del cuore. Royet-Journoud je eno od svojih nastajajočih knjig opisal kot »luknjo, neopredeljiv duševni prostor«, nekaj, kar raste iz trenutka, ko niti ne vemo natanko, kam nas bo naslednja beseda popeljala. Podobno pa Nguyễn s svojim glasbenim projektom deluje na način, ki od poslušalke terja določeno, recimo temu dojemljivo stanje duha. Ob pomanjkanju pozornosti zaradi vztrajnega nežno melanholičnega napeva, obilja informacij, podanih z besedili, in pridruženih zvočnih mehurčkov, ki jih avtorica izvablja s pomočjo terenskih posnetkov in električne klaviature Casio CTK, lahko skladbe na albumu sprožajo odtujenost.

Besede, na katerih sloni glasba avtorice Radio Hito, so odpete izključno v italijanščini, kar je še ena od izbir, s katerimi se glasbenica poigrava z jezikom, do katerega zaradi svojega odraščanja goji poseben odnos. Njena glasba in album cvetita na ločnici med tekstom in muzikalnostjo, ob tem pa odpira vprašanja: Kdaj pesem postane pesem? Kako se ob zapisanem besedilu porodi melodija in kako vemo, da je ta tista, ta prava? Besedila, ki jih Zen uporablja, sprva prevede v italijanščino in nato sledi orisom njihove potencialne zvočnosti ter postopne uglasbitve. Z začetnim načrtnim premišljevanjem se postopoma prepušča glasbi in neznanemu. Zavoljo želje, da se izrazi in da izrazi svojo predanost jeziku ter naklonjenost glasbi, s katero se je kot otrok srečala med klasičnim učenjem igranja klavirja. Zlahka si predstavljamo, da so takšne in drugačne kognitivne aktivnosti že prenekatero raziskovalko ali raziskovalca napeljale k iskanju povezav med jezikoslovjem in muzikalnostjo. Čudenje nad sposobnostjo muziciranja in čustveni odzivi na poetičnost besedil pa ostajajo del človeškega izkustva. Novi album glasbenice Radio Hito nam tako kot hibrid med poezijo in eksperimentalno, izčiščeno glasbo ponuja kar nekaj iztočnic za razmislek, spremljanje nastopa v živo, ki se bo zgodil 12. maja 2026, v Kinu Šiška, pa bi lahko material prikazalo še v drugačni luči.