Play It Again Sam (PIAS), 2026

Smrt. Misterij, ki vztrajno bega generacije, a hkrati življenju daje nenavaden, skoraj paradoksalen smisel. Je njegova tiha protiutež. V sanjah, teh razpokanih, nezanesljivih prostorih zavesti, se včasih pojavi kot slutnja, kot podoba nečesa, kar šele prihaja. Nekateri bi temu rekli prerokba.

Prav iz tega izhodišča izhaja londonski vokalist, tekstopisec in producent Jacob Allen oziroma Puma Blue, ki se na novem dolgometražcu Croak Dream poglobi v idejo smrti kot izkušnje, ki ni nujno zaključek, temveč je projekcija – nekaj, kar oblikuje način, kako živimo. Album lebdi med alternativnim rockom, ambientomin zasanjanim soulom, smrti pa ne raziskuje kot dogodka, temveč kot stanje zavesti in podzavesti.

Proces nastajanja se izmika Allenovemu spalničnemu, čustvenemu in zasanjanemu pop produciranju. K teksturni identiteti plošče je prispeval glasbenikov dolgoletni sodelavec Harvey Grant, medtem ko je vlogo koproducenta zavzel Sam Petts-Davies, znan tudi po sodelovanju s Thomom Yorkom. Ta premik lahko razumemo tudi v luči albuma Kid A zasedbe Radiohead, ko je Yorke zavračal identifikacijo z rockovsko formo in se raje usmeril v dekonstrukcijo lastnega zvoka ter v vplive elektronske in eksperimentalne glasbe, med drugim tudi v glasbo Aphexa Twina. Podoben princip torej zaznamo tudi pri Pumi Blueju. Producenta se naslanjata na skupno naklonjenost zasedbam in glasbenikom, kot so Can, Aphex Twin in Queens of the Stone Age, ter razgradnji klasičnih form s poudarkom na teksturi in atmosferi.

Allen pravi, da je album nastajal tudi s pomočjo cut-up tehnike, z razgradnjo in ponovnim sestavljanjem posnetkov v samosvoje, fragmentirane zvočne kolaže. Ustvarjalni bodisi preskok bodisi razvoj, ki se je odvijal med izidom albuma Holy Waters iz leta 2023 in sedanjim albumom Croak Dream, reflektira težko prehodno obdobje glasbenika. Album Holy Waters je izhodiščna točka: intimna, zamegljena plošča, ki se je po besedah Allena napajala v vplivih izvajalcev, kot so Portishead, D'Angelo, Jeff Buckley, Can in Pink Floyd. Glasba poseduje očiten indie izraz, ki mestoma zdrsne v dreampopovsko senzibilnost, a jo vedno razkrajata atmosfera in čustvena nejasnost. Naslovni komad Holy Waters je denimo že nakazal bolj razpršeno, skoraj Yorkovsko introspekcijo. Leta 2024 smo predstavitev albuma doživeli v Kinu Šiška, kamor se Puma Blue 13. maja letos vrača z novim albumom.

Puma Blue je tudi lani ponudil novo muziko, album antichamber, ki je prežet z melanholijo in eksistencialno krhkostjo, ki jo lahko povežemo z estetiko Elliotta Smitha. Temu je nato sledil še exchamber, eksperimentalno-inštrumentalna faza, v kateri je Puma Blue skoraj popolnoma opustil idejo komada kot zaključene forme. Namesto tega je zgradil zvočne teksture in občutke, ki bolj kot pesmi delujejo kot nedokončani spomini. Preskok je bil drzen, pa vendarle ni bil tako učinkovit ali drzen, kot je novi album Croak Dream.

Prepoznavnost, surovost in zapeljivost, a tudi rahla krhkost Allenovega glasu v vsako skladbo vdahnejo pridih nekakšne otožnosti ob strtem srcu, četudi inštrumentalna osnova odseva vse prej kot otožnost. Ko je glasbenik vstopil na glasbeno sceno, je spominjal na Kinga Krula, a je Krulov glas prodornejši in bolj robusten.

S poželjivo lahkotno skladbo Desire zasanjano odtavamo v Croak Dream, z R&B-jevsko ritmično atmosfero pa padamo globlje v imaginarni sen. Zven zlomljenega stekla nas prebudi v komadu Mister Lost, zaradi hladnih, intenzivnih in ponavljajočih se sunkov sintetizatorja in basa pa nas zaloti občutek, kot bi se znašli v REM spancu Panther Moderna. Repetitivno stanje nas paralizira, ko se ujamemo v Allenove govorjene besede. Vzpostavi se kinematografska forma, ki preseka njegovo prepoznavno romantičnost, kajti podoben vzorec zaznamo tudi v skolažiranem atmosferičnem breakbeatovskem komadu Jaded in v sklepni skladbi Yearn Again. S komadom Hold You znova odplavamo v globlji, skoraj somnabulni prostor triphop balade, pesmi brez pravega vrhunca, ki poslušalca zadržuje v stanju napetega mirovanja, nekakšnega brezvoljnega krča, iz katerega ni videti jasnega izhoda. To napeto stanje nato preseka temačnejša, močneje utripajoča energija naslovnega komada Croak Dream.

Puma Blue tu seže najgloblje v lastno izkušnjo. Skladba namreč izhaja iz ponavljajočih se sanj oziroma nočnih mor, v katerih ga že leta preganja oseba iz preteklosti. Croak Dream tako deluje kot nekakšen osebni eksorcizem, kot poskus razgradnje in zaključka tega vztrajnega, skoraj obsesivnega odnosa. Ni naključje, da je prav po tej skladbi poimenovan tudi album. V njej je najjasneje artikulirana osrednja ideja plošče, hkrati pa tudi njen najširši lirični in čustveni razpon. 

Zelo premišljeno mu sledi komad Heaven Above, Hell Below, lo-fijevska, minimalistična in trpka balada s subtilno čustveno noto, ki jo zaznamo denimo ob poslušanju harmonij Jamesa Blakea. Vrhunec nastopi v skoraj mantrični repeticiji: »When am I gonna die – No, I don't wanna die« oziroma »Kdaj bom umrl, ne, ne želim umreti«, v kateri se eksistencialna napetost prelomi v neposreden, skoraj otroško ranljiv upor. Zrcaljeni zvočni elementi ob tem dodatno razrahljajo občutek časa in prostora, kot da se skladba seseda sama vase.

Iz tega zvočnega razkroja se nato prebudimo ob zvoku Allenove kitare in njegovega znova zapeljivega, tokrat bolj prebujenega vokala. Skladba (Fool) najostreje zareže v sicer dosledno zgrajeno vzdušje albuma. V formi je skoraj preveč neposredna in indiejevska, zaradi česar izstopa kot trenutek razpoke v skrbno vzdrževanem tonu. Do neke mere podobno izzveni tudi komad Silently, ki v primerjavi s komadom (Fool) deluje bolj zadržano, melanholično in čustveno konsistentno z jedrom plošče. Toda prav ta odmik omogoči, da nas nato skladba Hush znova posrka nazaj v tavajoči, napol sanjski prostor.

Zanimivo je, da se pri tej skladbi nepričakovano srečata estetika triphopa in skoraj filmska, bondovska dramatika. James Bond kot referenca tu ni naključje, saj je komad nastal iz igrivega impulza interpretacije. Proti koncu se album znova razpre. Skladba Cocoons izstopa z zračnim aranžmajem in občutkom progresije. Pesem diha, kar lahko razumemo tudi kot odsev avtorjevega lastnega procesa razbremenitve med snovanjem plošče. Ta občutek telesnosti in čutnosti se nato prelije tudi v zaključek. Yearn Again je primeren epilog, ki združuje elemente rocka, triphopa in temnejše, rahlo distorzirane zvočne podobe. Album sklene v tonu, ki ni ton razrešitve, temveč prej podaljšan odmev vsega slišanega; pravi namreč I'll find a reason to yearn again oziroma »Našel bom razlog, da znova hrepenim«.

Puma Blue z novim albumom ostaja zvest intimnosti, a jo hkrati razširi v bistveno bolj kinematografsko zvočno polje. Drzno se poda v globok, skoraj brezobličen zvočni ocean, v katerem udobje postopoma izginja, kopno pa ostaja vse bolj oddaljen spomin. Čeprav Croak Dream deluje kot osebni premik in zvočni preboj, celostno nikoli povsem ne doseže klasičnega vrhunca ali jasne točke preloma, ki bi nas popolnoma prevzela. Zato občutek ne eskalira, temveč se razteza v mestoma nepremakljiv sen.