V Tolpi bumov sta tokrat na meniju dve novi izdaji iz pankurskega podzemlja. Najprej angleški projekt Powerplant z albumom Bridge of Sacrifice, ki je izšel sredi marca letos pri založbi Arcane Dynamics, nato pa Belgrado, mednarodni projekt, ki domuje v Barceloni, s kratkometražcem El Encuentro, ki je izšel v začetku februarja letos pri založbi La Vida Es Un Mus.

Powerplant: Bridge of Sacrifice (Arcane Dynamics, 2026)

Powerplant so z novim izdelkom letos presenetili zvesto občinstvo. Theo Zhykharyev je idejni vodja tega projekta, ki smo ga prvič zasledili leta 2017, čeprav je bend pravo senzacijo na sceni doživel predvsem leta 2019 z albumom People in the Sun. Razlog za uspeh je bil v Theovi uspešni združitvi popiš melodij, lo-fi produkcije, udarnosti postpanka in sintovske zabavnosti egg panka. Tu in tam smo v muziki slišali tudi kak vložek dungeon sinta, zato je bilo jasno, da je Powerplant projekt, ki zaseda širok žanrski spekter oziroma je v spajanju različnih stilov zelo spreten. S ploščo Bridge of Sacrifice je ponovno zrušil pričakovanja in temelje na novo postavil. Če smo iskreni, Powerplant na novem materialu zveni kot nov bend, obenem pa obdrži nekaj značilnih zvokov.

Ko prvič slišimo bendove blackmetalske prijeme, nemudoma vznikne asociacija na založbo Grim Stone Records. Slišimo naivni fantazijski black metal s simpatičnimi sintovskimi melodijami in ritem mašinami. Toda Powerplant posedujejo dovolj izvirnosti, da jim te vzporednice ne moremo zameriti. Plošča je prepletena s široko paleto žanrov, deluje zelo organsko, ob tem pa nas nikoli ne zadane občutek, da je bend pripravil zgolj kolaž oziroma da je muziko nametal na kup, da bi zvenela izvirno.

Muzika izkaže genialnost Thea Zhykharyeva. Njegovo spajanje postpanka in egg panka z black metalom deluje imenitno, toda ta formula na plošči ne vztraja v celoti. Slišimo tudi skladbe v domeni starejših bendovih izdelkov, a vedno z dodatkom novega elementa, večinoma prav vpliva black metala. Z black metalom imamo v mislih več različnih prijemov. Prvič denimo slišimo kričanje in hreščeč vokal, prvič pa v bendovimi muziki slišimo tudi blast beate na ritem mašini in značilne blackmetalske rife, ki jih običajno spremlja sintovska viža.

Powerplant so s ploščo Bridge of Sacrifice muziko obrnili na glavo in zmedli vse, ki smo pričakovali nekaj določenega, prejeli pa vse prej kot to – izrazito presenečenje. Godba, ki jo slišimo na novem materialu, je unikatna, takšna presenečenja pa so v današnjih zelo predvidljivih časih redka. 

Belgrado: El Encuentro (La Vida Es Un Mus, 2026)

Tolpo bumov namenjamo še štirikomadnemu EP-ju mednarodne, v Španiji delujoče zasedbe Belgrado, ki špila postpank, na vsak nov izdelek pa vključuje vse več sintetičnih vložkov. Bend torej vse bolj zapušča značilen zvok postpanka in godbo počasi plemeniti z diskoidnimi zvoki. Časovno je še vedno zataknjen v osemdesetih letih, muzika pa se počasi levi v pop, zato ji lahko pripišemo celo vajb itala disca. Štirica Belgrado snuje tudi stranski projekt Fatamorgana, njegovi vplivi pa se vedno bolj prelivajo v godbo benda Belgrado.

Kot smo dejali, se postpankovska melanholija vse bolj spreminja v diskoidno melanholijo. Klasične bobne so zamenjali zvoki ritem mašin, kitara in bas pa še vztrajata. Prav ta inštrumenta sta edina, ki ju še lahko povežemo z bendovim starejšim materialom, obenem pa tudi ne moremo preslišati vokala, ki do nas še vedno priteka v poljščini in potencira občutek, kot bi bili priča stari godbi izza železne zavese.

Štiri skladbe se gibljejo med udarnimi ritmi in zasanjanimi melodijami, polnimi odmevov. Glasba je izdelana, polna nadrobnosti in premišljenih struktur. Celota je zelo plesna, zdi pa se tudi, da bend želi prestopiti obskurnost podzemne godbe. EP El Encuentro je pop izdelek, takšen, ki bi deloval pop v osemdesetih letih in deluje pop tudi danes. Misel ni mišljena kot kritika usmeritve benda, temveč novo usmeritev razumemo kot zavestno odločitev. Četudi gre za mehkejši material, je njegova kakovost neizpodbitna. Kratkometražec spodbudi večkratno poslušanje in skladba, kot je Bezsenność oziroma Nespečnost, ima potencial radijskega hita.

Po drugi strani spoštujemo bend, ki se od samega začetka zvesto drži iste založbe. Londonska La Vida Es Un Mus je namreč založba, ki igra ključno vlogo v kakovostnem podzemnem panku. Belgrado bi nov material lahko izdali pri kakšni večji založbi, ki bi zlahka vodila na pot komercialnejšega glasbenega sveta, toda ker vemo, da so člani zasedbe globoko zasidrani v DIY subkulturi, predvidevamo, da se v ustvarjanju muzike in vsem, kar pride zraven, zvesto držijo tudi etičnih standardov.