ReR Megacorp/AnMa Productions, 2026

Spajanje tradicije in avantgarde v kakršnemkoli izraznem polju je kompleksno, saj hitro lahko izpade kot poceni oblika turističnega folklorizma, ki se ne preizprašuje o ničemer in nek prostor polni z balastom, ki igra navidezno povezovalno vlogo med tam živečimi, ali pa izpade kot le še ena oblika fuzije v polju tako imenovane svetovne glasbe, o terminu katere se je treba še kako preizpraševati tudi danes. A album Vinti e’ Maju, ki sta ga skupaj ustvarila kitarist, skladatelj, izdelovalec instrumentov in etnomuzikolog Paolo Angeli ter vokalna zasedba Tenore Murales de Orgosolo, je daleč od dveh omenjenih možnih rezultatov spoja starega in novega. Dialektično srečanje teh dveh akterjev je obrodilo plod v obliki albuma, ki enovito predstavi sodobno podobo glasbenega izraza Sardinije. 

Angeli je tekom let razvil povsem samosvoj glasbeni jezik, ki ga udejanja s pomočjo preparirane sardinske kitare, ki jo je zasnoval sam. Instrument ima 25 strun, kladivca, kot jih najdemo v klavirskem ogrodju, propelerje, ki zagotavljajo dromljajoč zvok, in premične mostičke. Tenore Murales de Orgosolo pa je skupina, ki predstavlja drugega akterja tega nadvse uglašenega dialoga. Kot že ime pove, zasedba prihaja iz kraja Orgosolo, sicer znanega po svojih muralih, pričajočih o družbeno-političnih tematikah, lokalni zgodovini in vsakdanjem življenju tamkajšnjih pastirjev. Prav našteti motivi predstavljajo tudi podstat albuma Vinti ‘e Maju. Tenore Murales de Orgosolo so neomajni varuhi tradicije petja cantu a tenore, surovega, grleno zvenečega polifoničnega načina vokaliziranja, ki ga sestavljajo štirje glasovi prisotnih, ki po navadi stojijo v krogu.

Vinti ‘e Maju je v svojem bistvu plošča, ki kar buhti od razredne zavesti, s katero se napaja. Orgosolo ima namreč zgodovinski status prostora družbenega upora. Z verzi pesnikov, kot so Peppino Marotto, Remundo Piras in drugi, album pripoveduje o Sardiniji 20. in 21. stoletja. Glavno vlogo pri gradnji albuma imajo antikolonializem, zapostavljenost kmetijsko-pastirskega načina življenja, za katero je zaslužen masovni turizem, in antimilitarizem. Način petja cantu a tenore tako s tem albumom zopet opravlja svojo prvotno funkcijo: je glasnik družbenega protesta, ki hrepeni po samoodločbi. 

Zvočna krajina albuma je narebrana, priostrena, mestoma kontemplativna, a vseskozi izjemno pretočna. Petje spremljajo posnetki udarjanja nog ob tla, zvončkljanje ovac in prihuljeni glasovi še drugih navzočih, vsi ti terenski posnetki pa nemudoma vzpostavijo občutek fizične prisotnosti v obravnavanem okolju regije Barbagia. Na albumu poleg polifoničnega zasledimo tudi solistični, bolj recitativni slog petja, s katerim muzika pridobi skorajda sakralno dimenzijo, ki še bolj slavi kolektivnost. Album je poln zvočnih kontrastov. Angelijevo ubrano brenkanje na preparirano kitaro predstavlja svetlejši kontrapunkt globokim in rezkim odmevom vokalne zasedbe. Izjemno zgovornemu trenutku smo priča med poslušanjem skladbe La Fola, v kateri je prisotno melanholično ubiranje strun, ki se napaja v arabski tradiciji, marsikoga pa bi skupaj z načinom petja lahko spomnilo tudi na melanholičen izraz sevdalinke. V ospredju so vokalne akrobacije in manipulacija solističnega glasu, ki delujejo kot samostojne instrumentalne teksture. 

Celotna zvočna slika je v nenehnem intrigantnem gibanju, ki vrhunec doseže točno na polovici albuma. Ko v to sliko vstopi še tradicionalna harmonika, ki skupaj s prestopanjem ritma spomni na zasedbo Tumbarinos di Gavoi, ulične godbaše, ki so pri nas nastopili lansko poletje in prihajajo iz od Orgosola dobre pol ure oddaljenega kraja, pa kolektivna energija, ki se razrašča iz okovov albumskega formata, postane povsem otipljiva. Proti koncu albuma Angelijeva kitara pridobi že skoraj električen postrockovski naboj, prek katerega se vokalisti poslavljajo z izpopolnjeno katarzično močjo. 

Paolo Angeli in zasedba Tenore Murales de Orgosolo z albumom Vinti ‘e Maju poslušalstvu predstavljata imaginarno partituro sardinskega spomina. Poslušamo ga lahko na podoben način, kot če bi prebirali kakšne stare arhivske dokumente, ki preteklost uspešno pretapljajo v radikalno sedanjost.