Bindrune Recordings,  Nordvis Productions, 2026

Panopticon je verjetno tisti black metal projekt, ki je prvi predlog, ko začneš raziskovati tako imenovan red & anarchist black metal. Sicer ta projekt presega definicijo tega podžanra in ker je že tako veliko ime, mu najraje pripišemo, da gre za atmosferičen black metal. Pa tudi ta definicija je dovolj široka za široko paleto žanrov, ki jih ustvarja Austin Lunn. Na tem mestu bi podarili, da je to projekt ene same osebe, ki odigra vse inštrumente. Ampak posvetimo se izdaji.

Det Hjemsøkte Hjertet predstavlja sklepni del tako imenovane Laurentian trilogije, s katero Austin Lunn zaključuje večletno razmišljanje o spominu, minevanju, naravi in identiteti ameriškega severa. Medtem ko je bil album ...and Again into the Light izrazito oseben odziv na resnične življenjske dogodke, The Rime of Memory skozi podnebno krizo premišljuje o staranju in neizbežnosti sprememb, novi album vse te teme združi v razmislek o tem, kako človeka oblikujejo spomini, okolje in kulturna dediščina. Lunn zgodbo postavi v severno Minnesoto, kjer izginotje gozdnih karibujev postane metafora za postopno izginjanje skandinavske priseljenske kulture, ki jo vse bolj izpodrivata sodobni način življenja in tehnološka družba. Album opozarja, da kultur ne izgubimo zato, ker bi jih nekdo uničil, temveč zato, ker zanje preprosto izgubimo zanimanje. Hkrati raziskuje občutek odtujenosti, ki ga ustvarja sodobna digitalna kultura, ter poudarja, da so tišina, skupnost in stik z naravo bistvene človekove potrebe. Det Hjemsøkte Hjertet tako ni zgolj zvočna pripoved o severnih gozdovih, temveč meditacija o minljivosti, kolektivnem spominu in vprašanju, kaj od nas ostane, ko se svet okoli nas neizogibno spremeni.

Glasbena domena tega albuma je kar razgibana in ob prvem soočanju z njim lahko ocenimo, da gre za eno najbolj dostopnih izdaj. Plošča je posebej zanimiva, ker je na njej ogromno gostujočih umetnikov. Čeprav Panopticon ostaja predvsem avtorski projekt Austina Lunna, je Det Hjemsøkte Hjertet izrazito kolektivna plošča. Lunn je ponovno odigral skoraj vse instrumente, od kitar, basa in bobnov do pedal steel kitare, lap steela, klaviatur in lesenih flavt, ter poskrbel za vse vokale, aranžmaje, ilustracije in koncept albuma. Ključno vlogo ima tudi dolgoletni sodelavec Charlie Anderson, ki z violino, violo, violončelom ter orkestralnimi aranžmaji pomembno razširi zvočno podobo plošče in jo približa filmski glasbi. Med gosti se pojavijo še Alex CF iz Fall of Efrafa, Morrow in Archivist, Aaron Charles iz Falls of Rauros, Andy Klockow, norveški pevec Jan Even Åsli, Jan Van Berlekom ter Jordan Day, ki z različnimi vokalnimi prispevki poudarijo pripovedni značaj posameznih skladb. Zanimiv efekt je, da kljub temu, da slišimo tipično godbo za Panopticon, vsi ti različni vokali predstavljajo svežino in dinamiko. Končno podobo je z miksom in masteringom oblikoval Spenser Morris, ki ohrani organsko dinamiko instrumentov in poskrbi, da tudi najgostejši orkestralni ter blackmetalski deli ostanejo zračni in pregledni. 

Panopticon je danes sinonim za ameriški black metal, ki presega žanre. Gre za entiteto, ki v svoji dolgoletni karieri ne razočara. Tudi ta album je poln presenečenj in izvrstnih idej, tudi ko gledamo samo na ključno strukturo skladb, ki so v osnovi atmosferičen black metal. Kot smo rekli na začetku, je to ena izmed najbolj dostopnih plošč, saj godala dodajo post-rockovski pristop. Prav tako to ni plošča, ki bi jo lahko pospravili v black metal predal. Kot celota bolj deluje kot manifest, ki ponovno postavi Lunna v osrčje ameriške black metal scene in ekstremne glasbe.