Nuhara: Rama
Trovarobato, 2026
Ne zgodi se prav pogosto, da glasbeni kolektiv v kolofonu svojega studijskega izdelka navede tudi imena akademskih raziskovalcev. Tudi v vodah folk glasbe, ki pogosto temelji na etnomuzikološkem gradivu, so zasluge nabiralk in nabiralcev tovrstnega gradiva ponavadi priznane le implicitno. V primeru sicilijanskega tria Nuhara pa se v kolofonu njihovega prvenca Rama pojavita kar dve tovrstni navedbi: kot znanstveni kurator je naveden Michele Piccione, ki sicer v triu tudi igra, kot znanstveni svetovalec pa etnomuzikolog in profesor z Univerze v Palermu Sergio Bonanzinga. Poleg Bonanzinge, ki se mu trio na ta način zahvaljuje za pomoč pri pridobivanju, predvsem pa kontekstualiziranju arhivskih materialov, člani Nuhare v intervjuju za italijanski portal Rockit navajajo tudi znanega ameriškega raziskovalca Alana Lomaxa. Slednji ima pomembne zasluge za ohranjanje ameriške glasbene dediščine, saj brez njega ne bi bilo pomembnih posnetkov tako velikih in vplivnih imen, kot sta Woody Guthrie in Muddy Waters, v 1950-ih pa je etnomuzikološko paberkoval tudi po južni Italiji in tako ohranil mnogo gradiva s Sicilije. Okoli sedemdeset let pozneje je v Študijskem centru Alana Lomaxa to gradivo s pridom uporabila Nuhara.
Trije sicilijanski glasbeniki – Michele Piccione, Federico Pipia in Gabriele Bazza – so se torej na albumu lotili sicilijanske glasbene dediščine, pri čemer so jo v stilu folktronice presadili v grudo sodobnih elektronskih in elektroakustičnih zvokov. Na to namiguje že ime zasedbe, ki temelji na sicilijanski besedi enakega zvena. Ta pomeni vrt in izhaja iz arabske etimološke prednice, ki pomeni cvetlico oziroma brst. Kot so povedali v že omenjenem intervjuju, pa njihovo elektrificiranje tradicije ni bilo poljubno, temveč so kompozicije vselej snovali v sozvočju z zgodovinskim kontekstom napevov, ki so jih uporabili. Zanimalo jih je, denimo, katere glasbene tradicije se poleg sicilijanske v pesmih še prepletajo; ob katerih delovnih nalogah so se pesmi prepevale; kakšne so bile zvočne pokrajine, ki so obdajale to delo in te pesmi; in kakšno funkcijo so pesmi igrale v preteklih skupnostih. Na temelju tovrstne nanovo pridobljene vednosti so se nato ustvarjalci albuma odločili za določene ritmične vzorce, načine petja, vključitev terenskih posnetkov in tako dalje.
Po eni strani je tako album Rama bogata lekcija na temo tradicionalnih glasbil in načinov petja. Na albumu se oglasijo tamburin, ročni boben bendir, iz buče izdelano tolkalo kalabaš, tradicionalne sicilijanske dude zampogna a paru, drumljica, jeklene kastanjete krakeb, kalabrijska lira in kvadratni ročni boben adufe. V ospredju so seveda najpogosteje vokali, ki posredujejo značilne pesemske oblike in vokalne tehnike, denimo tehniko abbaniata, kot jo je moč slišati na palermskih tržnicah, in pesmi cialome, ki so jih ob lovljenju tun prepevali ribiči. Pesmi poleg tega sestavljajo zvoki, ki ponazarjajo določeno zvočno okolje, na primer zvok udarca ob nakovalo, k ustvarjanju tovrstnega vzdušja pa svoje doda tudi moderni pol inštrumentarija. Slednjega po pričakovanjih sestavljajo sintetizatorji, električne in akustične kitare, semplerji ter naprave za zvočno procesiranje in granularno sintezo. Po zaslugi teh modernejših glasbil in glasbenih pripomočkov se na albumu pogosto pojavijo tudi sintetični približki vetra, vode, konjskega galopa ali šumenja semen.
Elektronska glasbila pa ne oponašajo le različnih naravnih zvokov, temveč počnejo tudi to, kar znajo najbolje: poudarjajo ritem z globokimi basovskimi toni in udarci, v višjih registrih elektronsko in včasih distorzirano pojejo ali ščebetajo, človeške vokale sesekljajo na drobno ali ojačajo njihov odmev, terenske posnetke sprocesirajo do nerazpoznavnosti ali pa jih znova odprocesirajo v njihovo tuzemsko obliko. Triu Nuhara sta kar pri srcu tudi poliritmija in ritmična matematika: v več primerih k ritmični osnovi, denimo štiridobni, pristavijo ritem z drugačnim številom dob, da se nato ritmični poudarki oddaljujejo in približujejo. Čeprav so kompozicije sestavljene okrog zateglih, ritmično neregularnih melodičnih linij, pa se na albumu najde obilo mest, ki dovolj časa vztrajajo v enakomernih elektronskih ritmih, da se za krajši ali daljši čas odpre tudi možnost plesa.
Morda še najmanj posrečeno v to sprego preteklosti in sodobnosti v šestem komadu vstopijo električne kitare, ki se s svojim zvenom ne nagibajo k inovativnosti, temveč nas prej spomnijo na nekoliko preveč mainstreamovske hardrockovske prijeme. Glavnina albuma pa zveni dobro do odlično: glasbena tradicija Sicilije, ki je pretežno molovska, se poveže s temačno, pogosto napeto elektroniko v resnobno in precej ritualno glasbeno izkušnjo. Prav ritualnost je za trio Nuhara še en pomemben vidik preteklih skupnosti, ki jih na albumu raziskuje, saj sta bila v njih življenje in delo neločljivo prežeta z duhovnostjo. Podobno pa je tudi z omenjeno resnobnostjo oziroma določeno zvočno trdoto, katere simbol je tudi naslov albuma, saj je Rama sicilijanska beseda za vejo. Poleg tega, da veja predstavlja novo rast, se triu Nuhara s svojo trdoto in grčavostjo zdi tudi primeren simbol za duhovno in kulturno identiteto Sicilije.
Kot zagotavlja trio, je album Rama šele začetek, iz katerega bo v prihodnje pognalo še mnogo novih diskografskih izdelkov. Že začetek pa je obetaven in vreden naše pozornosti, tudi v živo. Priložnost za to se bo v naših logih pojavila 16. septembra letos, ko bo trio v sklopu poletnega programa nastopil na odru Kavarne Kina Šiška.
Dodaj komentar
Komentiraj