Kneecap: Fenian
Heavenly Recordings, 2026
Poskušali so jih utišati, vendar jim ni uspelo. Kneecap so nazaj s svojim tretjim studijskim albumom! Takšen narativ bi nam radi »prodali« člani enega najbolj znanih hiphop kolektivov ta hip. Irska trojica, ki jo sestavljata emsija Mo Chara in Móglaí Bap ter DJ Próvaí, slovi po svojem zelo uspešnem marketinškem pristopu, s katerim polni naslovnice spletnih strani in tiskanih medijev. Podpora Palestini, nasprotovanje britanski kolonizaciji in splošna militantna politična drža so njihovi prepoznavni znaki. Kaj pa sama glasba? Ali trio ustvarja godbo, ki opravičuje hajp? In morda še pomembnejše: je zasledovanje glasbene popolnosti sploh njihov namen ali je glasba zgolj prikladen medij za izražanje svetovnih nazorov, ki so pri vsem skupaj najpomembnejši?
Ko določen glasbenik postane tako prepoznaven, kot so Kneecap, je do njega težko ostati ravnodušen. Ker so medijsko vseprisotni, smo pravzaprav prisiljeni v to, da si o njih ustvarimo mnenje. To pravzaprav drži za skoraj vse pomembnejše hiphop ustvarjalce vsaj od poznih osemdesetih let dalje, ko je ta subkultura prodrla v mainstream in na glasbene lestvice. Bolj kot po glasbi so bili Public Enemy in N.W.A. znani po svojih takrat kontroverznih izjavah in obnašanju. Njihova največja odlika pa je bila, da so z glasbo uspeli na prepričljiv način prikazati svoje vsakdanje izkušnje. Glasba je pogosto najboljša, ko gre za pristen izraz specifičnega kulturnega okolja, iz katerega prihajajo izvajalci. To v hiphopu, ki veliko težo daje sporočilnosti besedil, velja še izraziteje. Primerjanje življenja v Novih Jaršah s tistim v Bronxu ali Brooklynu zato izpade naravnost smešno in odtujeno od realnosti.
Hiphop je v afroameriških okoljih na nek način predstavljal nadaljevanje bluesa, ki je bil izraz življenja v rasističnem ameriškem sistemu. Še preden pa so Britanci začeli zasužnjevati Afričane, so si podjarmili svoje bližnje sosede Irce. Skozi stoletja so prvotnim naseljencem vsilili svojo kulturo in jezik, spremenili so jim imena in jih na ta način razčlovečili in podredili. Kot je v svojem romanu The Commitments zapisal Roddy Doyle, so Irci črnci Evrope. Prvo ljudstvo, ki se je srečalo z angleškim kolonializmom, zaradi česar so dovzetnejši za trpljenje podjarmljenih po vsem svetu. Boj proti tuji nadvladi je pomemben del irske kulture, na kateri je osnovana tudi zasedba Kneecap.
Beseda Fenian, ki daje naslov tretji plošči, se nanaša na skupino irskih nacionalistov, ki se je v 19. stoletju kot prva resneje postavila po robu tujim vladarjem. Kneecap z njo opozarjajo na dvojni pomen in kolonizacijo jezika, beseda ima namreč dve različni konotaciji. Na irskem ima Fenian še vedno pozitiven pomen, medtem ko v Veliki Britaniji nosi negativno oznako. Britanci jo uporabljajo kot žalitev, s katero Irce označujejo za zaostale, nerazvite in na splošno manjvredne, s čimer upravičujejo svojo nadvlado. Kneecap v skladu s tem opozarjajo, da je jezik politično orožje. Izraz, ki je nekoč pomenil borce proti sistemu nadvlade in izkoriščanja, so Angleži spremenili v žalitev.
Izbor takega naslova je torej nameren, pa tudi album vsebuje večplastne pomene in veliko simbolne refleksije. Abstraktni elektronski začetek Éire go deo, v prevodu Irska za vedno, združi glasove preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ter opominja na pomembnost lastnega jezika. Uvod se komaj zaznavno prelije v prvi vrhunec albuma, komad Smugglers and Scholars, ki napade romantično percepcijo Irske kot dežele svetnikov in učenjakov. Komad nakaže, da bo šlo za drugačen album, kot je bil predhodnik Fine Art. Vzdušje tokrat ni tako divje in mladostniško. Manj je žurerskih trenutkov, več prostora pa je namenjenega samorefleksiji. Udarniška sporočila so zapakirana bolj premišljeno in dodelano.
Očitnejša temačnost je zagotovo tudi posledica tega, kar so fantje preživeli v zadnjih letih, ko so se znašli pod drobnogledom britanskega sistema. To ponazarja Carnival, komad o sojenju Mo Charu, ki je bil zaradi podpore Palestini obtožen terorizma. Ob spremljavi globoko odmevajočih beatov poudarjajo, da njegov primer nikakor ni osamljen, saj so Britanci skozi stoletja po krivem zapirali Irce, ki jim niso bili po godu. Oblasti so Kneecap označile za karneval, potujoči cirkus, vendar se zdi, da jim diskreditacija ni uspela. Zasedba je namreč docela izpopolnila svojo medijsko podobo in zna kakršnokoli pozornost obrniti sebi v prid. Vzkliki Free Mo Chara, ki so jih posneli na protestih pred sodiščem, tako predstavljajo zanimiv dodaten ritmični element komada.
V primerjavi s Fine Art je nov album pretočnejši, ne vsebuje namreč plejade »skitov«, ki so razbijali ritem prejšnje plošče. Obsežnejši nabor zvokov je v veliki meri posledica sodelovanja z Danom Caryjem, danes že legendarnim producentom, ki je med drugim delal z black midi, Squid in Fontaines D.C. in ki je z nenavadno izbiro pestre palete raznolikih sintovskih zvokov močno vplival na podobo plošče. Gre za enega tistih primerov, ko producent postane del benda. Z raznolikim naborom vplivov, od acid housa pa do triphopa, mu je uspelo ustvariti megalomanski zvok, ki lahko zapolni stadione.
Tudi belfaški uličarji so odlično uigrani. Podajajo si pripovedi o lokalnih rečeh, ki jih prepričljivo povezujejo z dogajanjem po svetu. S povezovanjem kolonializma, identitet in poznega kapitalizma ponudijo prodorno kritiko dogajanja. Med drugim vlečejo vzporednice med palestinskim obstojem in bojem proti genocidni kolonizaciji Izraela z irsko izkušnjo življenja pod britansko krono. Kot so dejali v enem od intervjujev, najbolje o Palestini lahko govorijo Palestinci, zato so prostor ponudili Fawziju, ki album oplemeniti s poezijo z Vzhodnega brega. Po dokaj konsistentni temačni napadalnosti plošče se vzdušje nekoliko bolj spremeni zgolj v zadnjih dveh skladbah. Cocain Hill in predvsem Irish Goodbye odlično zvočno kot tudi vsebinsko zaobjameta trpljenje in nostalgično spominjanje. Skladba Irish Goodbye, ki govori o pokojni materi Moglaia Bapa, je poetično uničujoča, Kae Tempest pa tu predstavi najboljšo zunanjo pomoč na plošči.
Fenian je prepričljiva nadgradnja albuma Fine Art. Produkcija in inštrumentali niso zgolj raznovrstnejši, ampak tudi bolje uporabljeni, kar album razgiba, česar je predhodniku manjkalo. Tudi besedila znajo biti subtilnejša, kar je odlično prikazano v komadu An Ra, ki dokaže, da trojica poseduje tudi veliko mero humorja in strupenega sarkazma. Kot vsi predhodni izdelki je tudi Fenian praznovanje irske kulture in jezika, fantje se postavijo v zgodovinski kontekst in svoj gnev nad kolonializmom iz domovine razširijo na celo zemeljsko oblo.
Moramo razumeti, da pri Kneecap muzika ni nek ločen element, ampak je del celote – sporočilo je pomembnejše kot beat. Glasbeniki se ne dojemajo kot romantične figure navdahnjenih umetniških duš, ampak kot uličarji, ki bi radi v svet prenesli dogajanje, ki se jih tako ali drugače dotika. Glasba uresniči hajp, ker triu skoznjo uspe prepričljivo predati esenco svoje kulture, kot je to pred desetletji uspelo temnopoltim raperjem v Združenih državah. Album uspe, ker dojame, kako se gradi identiteta in kako se to lahko obrne proti nam samim. Zavedajo se, da ne moremo nečesa vrniti v izvorni obstoj, v tem primeru besede Fenian, ampak jo lahko le rekontekstualiziramo. Fenian je zato pristen izraz kulture, čeprav se ta pristnost v kontekstu zelo marketinško usmerjene drže benda morda marsikomu zdi absurdna.
Dodaj komentar
Komentiraj