Ronin Rhythm Records, 2026

Julie Campiche je švicarska pevka, harfistka in skladateljica, ki ustvarja na stičišču jazza, sodobne in elektronske glasbe. Na Visoki šoli za glasbo v Luzani je kot prva harfistka pridobila magisterij iz jazzovske kompozicije in interpretacije. Sodeluje v številnih projektih in zasedbah, najbolj znana med njimi je Julie Campiche Quartet, ki harfo, saksofon, bas in bobne prepleta z elektroniko, v delih pa naslavlja pomembne teme, denimo podnebne spremembe in družbene krize.

Januarja letos je glasbenica pri založbi Ronin Rhythm Records izdala še prvo solistično ploščo z naslovom Unspoken. Plošča je ujeta med razširjene tehnike igranja akustične harfe, elektronske obdelave zvoka in večplastne vokalne teksture. Harfa velikokrat prevzame vlogo osrednjega povezovalnega člena med različnimi sestavnimi deli zvoka, elektronske plasti pa mestoma delujejo kot organski podaljšek harfe, ki razširja zvočni spekter inštrumenta. Unspoken je atmosferičen, nemalokrat srhljiv album, predvsem pa je izdelek, na katerem so tišina, odmevi in subtilni premiki v zvočni tapiseriji izredno pomemben del glasbene celote.

Čeprav je muzikalna podoba albuma večkrat slišati nezemeljsko, pa njegova tematika nagovarja resnično, tehtno in družbeno pomembno temo. Unspoken je namreč izrazito feminističen album. Z osmimi skladbami se Julie pokloni ženskam, ki so v preteklosti ali pa danes s svojimi dejanji spreminjale svet. Album otvori skladba Anonymous, v kateri poslušamo v različnih jezikih izgovorjeni znameniti stavek Virgine Woolf »For most of history, Anonymous was a woman«, oziroma »Za večino zgodovine velja, da je neznani avtor ženska«. Campiche je zbrala posnetke tega stavka, jih združila, postopoma dodajala in nalagala, dokler se niso zlili v nekakšen »spoken word« zbor. Pri tem so elektronska in akustična sredstva zasnovana tako, da ustvarjajo prostor, v katerem je zbor jasno postavljen v ospredje zvočnega dogajanja. Že z uvodnim komadom Julie zariše okvir, kako bodo skladbe zgrajene. Velikokrat se iz nekaj osnovnih elementov z dodajanjem globokih elektronskih frekvenc, harfnih pasaž in vokalov skladbe razvijejo v goste teksture, nato pa se proti koncu s postopnim odvzemanjem ponovno razkrojijo v le nekaj slojev.

Album ponudi številne zanimive zvočne efekte. V skladbi z govorjenim francoskim besedilom, ki je posvečena Grisélidis Réal, denimo slišimo prostorske posnetke, ki biografske elemente življenja pretvorijo v glasbeno pripoved. Zvok fotokopirnega stroja denimo upodablja aktivistično delo Real, zvok svinčnika na papirju njo kot pisateljico, otroški smeh njeno materinsko vlogo, enakomerni koraki po tlakovcu, ki spominjajo na srčni utrip, pa upodabljajo prostitucijo. Še en zanimiv zvočni efekt se zgodi v skladbi Maman du Ciel, v kateri je za ritmični vzorec Julie uporabila svoje dihanje. V komadu odmeva besedilo »Why can't you hear me« oziroma »Zakaj me ne slišiš«, ki se skozi skladbo ves čas ponavlja in se iz začetnega enoglasnega motiva razvije v improvizirane vokalne polifonije.

Uporaba glasu se na plošči sicer razteza v veliko smeri. Že v prvih dveh komadih in izraziteje tudi v komadu Tarana Burke, posvečenem ameriški aktivistki, ki je ustanovila gibanje MeToo, slišimo govorjeno besedilo. V to skladbo je vpet tekst iz Taraninega zahvalnega govora ob prejemu nagrade Variety Power of Women Award iz leta 2018. V nekaterih skladbah nato poslušamo melodične linije brez besedila, spet druge presenetijo z uporabljenimi jeziki. Skladba Las Patronas je denimo v španščini. Campiche jo je posvetila mehiški skupini žensk, ki dnevno pripravijo čez tristo obrokov in jih kljub grožnjam oblasti mečejo srednjeameriškim migrantom, ki potujejo na vlakih. Besedilo je vzeto iz pesmi Tiempo y Espacio, avtorice Mirte Antonie del Pino, v skladbi pa zazveni shruti box – indijsko akustično glasbilo, ki ustvarja drone. V pet skladb na plošči sta vkomponirana tudi tom boben in bas, na katera je zaigral Fabien Iannone. Njegov prispevek med drugim slišimo tudi v sklepnem komadu albuma z naslovom Zaïna. Gre za sploh prvo skladbo, ki jo je Campiche kadarkoli napisala in je po vzdušju podobna preostalim skladbam na albumu, je pa edina, ki ne vsebuje elektronike.

S ploščo Unspoken Julie Campiche jasno pokaže, da njene umetniške moči ne moremo omejiti na ustvarjanje v različnih zasedbah. Tudi s svojo prvo solo ploščo, podprto z vrhunskim znanjem in neumorno željo po pisanju glasbe z aktivistično vsebino, je ponudila dovršen izdelek, in upamo lahko, da ni bil zadnji.