Shove Records, 2026

Če vprašate Jona Spencerja, je rokenrol poleg jazza edina prava ameriška umetniška zvrst. Spencer je pravzaprav glasnik in pridigar te zvrsti že več kot štiri dekade, ne glede na inkarnacijo, v kateri se pojavi. Rokenrolu je posvetil življenje. To je usmerjena izobrazba po Spencerjevo. Seveda tudi njega konkretno motijo vladavina oranžnega predsednika, dolgo trajajoče politično neurje, vsesplošno razširjena pokvarjenost družbe po planetu, vzpon rasizma, korupcije in še bi se dalo naštevati, toda kljub vsemu mu manka nepopustljivosti in optimizma enostavno ne gre očitati. Če ga vprašate o potencialni selitvi iz Amerike, bo to gladko zavrnil. Pravi, da angažirano spremlja dogajanje po svetu, se udeležuje protestov, pogovarja se z ljudmi, na svojih koncertih tako ali drugače pridiga, tudi politično, in končno – izdal je novo plato – pravi, da bil bi neumen, da zbeži ven. Za Spencerja je rokenrol orožje proti fašizmu, hkrati pa meditacija, neke vrste katarza za sprotne življenjske prepreke. Krajše in po angleško se temu lahko reče Songs of Personal Loss and Protest, kar je tudi naslov njegovega novega albuma.

O mamutskemu vplivu Spencerjevih zasedb na poljane širokega, neukalupljenega rokenrola se ne sme pozabiti. Lahko trdimo, da je pod njihovim glasbenim vplivom nekaterim bendom uspelo predreti opno v glavne, velike tokove glasbene industrije. Zlitje prvinskega rokenrola, bluza, soula, funka, garaže, rockabillyja, hrupa, hiphopa, industriala in še marsičesa v prepoznavno govorico je dobilo podobo v bendih Boss Hog, Pussy Galore, Heavy Thrash in The Jon Spencer Blues Explosion. Po končani poti Blues Explosion je Jon kooncertiral s svojimi HITmakersi. Leta 2019 so se ustavili tudi v naši prestolnici, kjer so poleg nove plošče Spencer Sings The Hits! odigrali tudi hite zgoraj naštetih preteklih bendov. Zreducirana energija in preurejeni aranžmaji komadov so nehote prikazali neravnovesje intenzivnosti, primanjkljaj jebivetrstva in vznemirljivosti med člani benda. Še vedno daleč od očetovskega rokenrola glede na ostalo stagnirajočo sceno, toda celotno gledano na Spencerjev nivo vsekakor že na klancu navzdol. Po razpadu zasedbe je Spencer produciral ploščo Death Wish Blues Samanthe Fish in Jesseja Daytona. Glasbenika sta Spencerju ponudila, da odigra nekaj koncertov njune turneje kot predvozač. Jon, ki je bil takrat brez benda, je nemudoma poklical basistko Kendall Wind iz nadobudne zasedbe The Bobby Lees, ki so mimogrede bogatejši za novo ploščo, ta pa je s sabo povlekla še bobnarja zasedbe Mackyja Spiderja Bowmana. Kljub začetnemu preigravanju Spencerjevih hitov nekdanjih skupin in veliki generacijski razliki je bila kemija power tria očitna. Skupni mini album pod imenom Jon Spencer iz leta 2024 in naslovom Sick Of Being Sick! je dober primer tega. Dve leti kasneje Jon Spencer še vedno ni našel pravega imena za nov trio, zato pa je pred nami nov album, ki ga obrekujemo v današnjem osrednjem kritiškem terminu.

Medtem ko je bil mini album v veliki večini predvsem Spencerjev idejni material, je Songs of Personal Loss and Protest delo vseh treh glasbenikov. Jon je oba spoznal že ob produciranju plošče benda The Bobby Lees z imenom Skin Suit iz leta 2020. Živo igranje in prav takšno rokerolovsko furijo novega Spencerjevega tria je ujel inženir Chris Bittner v studiu Applehead v Woodstocku. Dvanajst komadov, ki se odvrtijo v dobre pol ure, uspe vseskozi držati Jonovo strast iz zgoraj naštetih zasedb, brez da bi se kateri od vključenih glasbenikov držal nazaj. Mlada ritem sekcija v zgodnjih dvajsetih letih je dovolj zvedava in odštekana, da zlahka sledi idejam nekdaj razuzdanega šestdesetletnika, jih dograjuje in krepi. Pravzaprav se zdi, da so po duhu ista generacija. Kendall in Spider Jonu s spremljevalnimi vokali odgovarjata, kričita, kašljata, mijavkata, da pridigarjev narek neštetih karakterjev in nabrušen jezik vedno prodreta na plano v nepričakovanem momentu in tonu. Navihane in srborite basovske solaže pingpongajo s Spencerjevo tanko distorzijo, preden oba strunarja unisono udarita po nafuzzanem rifovju. Songs of Personal Loss and Protest brez težav spada med rokenrolovske plesne plošče, najprej zaradi nenehnega Spiderjevega gruva, njegovega vmesnega razigravanja po činelah, nato zaradi komadnih struktur, ki nudijo miganje kljub nenehnim ritmičnim preureditvam. Prelomi in zavoji v nepričakovane smeri uspešno sekajo morebitne zapade v dolgočasje, z razbitjem pravkar odigranega pa trio pogostokrat zdrsne v tiste mikavne hiphoperske gruve, ki smo jih vajeni iz časov Jonove Bluzovske eksplozije.

V besedilih se Jon loteva neizogibnih življenjskih dogodkov v obliki  izgube bližnjih in bolezni. V pesmi No more našteva vse stvari, ki jih ni več, ko enkrat zapustiš ta svet. To je bil proces žalovanja ob izgubi očeta, ko se je mama znebila njegovih stvari:

No more deodorant 
No more meds 
No more medications 
No more health checks 

No more bed checks 

No more birthday checks 

No more birthdays

Komad Hangover primerja alkoholnega mačka s trpljenjem zaradi tujih egov in arogance svetovnih voditeljev v mrmrajočem stilu šankerskega pripovedovalca. V pesmi Wet & Wild pa daje napotke ljudem, ki imajo bend, češ da nujno potrebujejo vlagatelja, mecena, ki jezdi na morskem konjičku in finančno zalaga. Zdi se, da je Spencer ne glede na različnost vloge in podajanja besed vedno podrejen rokenrol obredu. Njegov glas je lahko skrit globoko v miksu ali pa tuleče pred inštrumentarijem. Z resnimi tematikami, grajami ali pa zajebantskimi predlogi venomer lovi skupen ambient. Nič čudnega, ko pravi, da prisega na duhovnost v rokenrolerskemu obredu. Spencer je dobil nujno prevetritev z mlado ekipo sorodnih glasbenih vedoželjnežev, da lahko spet ustvarja svojo glasbo na stranpoteh od enoličja, z nihajočo energijo drži ostrino, brezkompromisje in prvinsko rokenkrolersko nerafiniranost. Konfrontalen, gibek in gnetljiv rokenrol, ki je v pomanjkanju in mora biti vedno na zalogi.