Geologist: Can I Get a Pack of Camel Lights?
Drag City Records, 2026
Animal Collective, alternativni pop psihedelični dvo-, tri-, štiričlanski bendovski sestav – ki ga je kolega Žiga Pucelj leta 2015 v Tolpi bumov o albumu projekta Panda Bear, solističnem izdelku enega od članov zasedbe, posrečeno označil kot tisto alternativo, ki zmore prezenco znotraj širšega sredinskega fenovskega življa – po svojem vzponu in doseganju te širše popularnosti v začetku tisočletja trdoživo hara še danes. Razloge za to lahko iščemo tudi znotraj samega imena benda. Zasedba Animal Collective namreč že od začetka deluje nekje na meji med bendom in kolektivom, člani pa se bolj kot v začrtano bendovsko ustvarjanje spuščajo tako v križkraže medsebojnih sodelovanj kot tudi v solo kreacije.
Brian Weitz oziroma Geologist, ki se je zvoka Animal Collectiva več kot petindvajset let loteval s semplerjem, perkusijo in efekti, nas je januarja počastil s svojo prvo solistično dolgometražno studijsko stvaritvijo. Pred tem je odvrtel nekaj DJ setov, izdal EP Live in the Land of the Sky, posnel soundtrack za kratki film Man O War, lanskega januarja pa je z Dougom Shawom, tudi sodelavcem Animal Collectiva, izdal kratkometražec A Shaw Deal. Ta je v svoji eksperimentalni, z droni obarvani glasbi izrazito bratski najnovejšemu proizvodu, albumu Can I Get a Pack of Camel Lights?
Prvenec Geologista je plod Weitzove večletne želje ustvariti hurdy gurdy album, hkrati pa je tudi oda domačemu mestu Tucson in puščavi, ki ga obdaja. Kot kaže, obe stvarnosti zlahka soobstajata, kajti v dolgem dronastem zvenu vrtljajev tega hruškastega inštrumenta se naslikajo široke pustinje Sonorske puščave. Planote in širjave se v preprosti obliki vzpostavijo v uvodni skladbi Oracle Road, ki v transoidnem ponavljajočem se bobnanju ob hurdy gurdyju zgradijo referenčni temelj albuma. Z dobro polovico albuma se nato sprehajamo po okoliškem terenu, nič manj mračnjaškem od nočne vožnje, upodobljene na naslovnici plošče. V drugem posnetku, denimo, tako v nas vseka kompozicija Tonic s podtalno basovsko linijo Aveyja Tarea, sočlana Animal Collectiva, nad katero nadležno visoko in distorzično letijo hurdygurdyjevski zveni. Enako se v sledečem komadu RV Envy čez semple avtomobilske hupe tokrat z vso tečnobo zvokov avtomobilskega prometa zven hurdy gurdyja naslika v pospešenih vrtljajih.
Teža se zares vzdigne šele v skladbi Government Job, ko se po nojzerskem zaključku devetminutnega razvoja komada Compact Mirror/Last Names pred nami iz nič zgradi veliko enostavnejši in drugačen svet. Sempli nas posrkajo v svet skovikanja in nočne narave, čezenj pa je plasiran enostaven ritem akustične kitare, ki jo je v roke prijel Weitzev sin Merrick. Groovy ritem v skladbi Pumpkin Festival in umirjen čelo v Shelley Duvall nas z daljšo in poslednjo kontemplativno Sonoro v atmosferi, drugačni od tiste, ki se zgosti v prvi polovici, vodijo do zaključka albuma.
Šele ob izpeljavi takega zaključka se nam v retrospektivi zazdi, da album v nekaterih vmesnih delih le ne doseže dovoljšnje razgibanosti, da bi celoto ob izrazih zanimivo in kompleksno lahko opisali tudi kot poslušalski užitek. Album Can I Get a Pack of Camel Lights? sicer v celoti stoji kot še en precej inteligenten poskus tega, kaj pomeni sodobna osrediščena uporaba hurdy gurdyja, ki mu sicer, tako vsaj izgleda, v raznih robnih godbah v vsakem novem odvodu uspe najti svoje mesto. Transoidnost in psihedeličnost v Weitzevi uporabi hurdy gurdyja, ki mejita že skoraj na monotonost, bi bili dobra podstat kakšnemu novemu projektu Animal Collectiva, ki mu vsaj s kakšnimi bolj popovskimi vokali in melodijami že ves njegov obstoj uspeva hoditi po liniji širše dostopnih, a še vedno kompleksnih in vedno znova pustolovskih izdelkov. Podobno bi lahko rekli tudi za novejše solo projekte Panda Beara, v najnovejših Geologistovih eksperimentalijah pa bi si popoidne komponente morda vendarle želeli še za ščepec več.
Dodaj komentar
Komentiraj