Pulverised Records, 2026

Funebrarum je eden tistih bendov, ki so s prvimi izdelki, predvsem pa s prvencem Beneath the Columns of Abandoned Gods iz leta 2001 na sceno odtisnili močan pečat. Bend nikoli ni prenehal obstajati, nikoli ni razglasil premora, a nove albume le redko izdaja. Vendarle je ponudil krajše izdaje ali pa si ploščo razdelil s podobno imenitnimi bendi. Funebrarum prihajajo iz zvezne države New Jersey, obstajajo pa od leta 1999. Od vsega začetka je njihova godba pod vplivom finskega death metala, v katerem dominirajo počasni ritmi in pogrebno vzdušje. Jasen je vpliv finske zasedbe Demilich, prepoznamo pa tudi podobnosti s pionirji death dooma, Američani Incantation.

Album odpre dolg, skoraj simfonično obarvan uvod, ki poslušalca počasi posrka v temačen svet razpadajočih katedral, praznih grobnic in pozabljenih ritualov. Ko naslovna skladba končno eksplodira, slišimo, da Funebrarum niso izgubili občutka za monumentalnost, v kateri se masivni počasni rifi prepletajo z nenadnimi izbruhi blast beatov. Če se spet ozremo v preteklost in nov album primerjamo z zgodnejšim materialom, ugotovimo, da smo tokrat prvič priča bolj dovršeni produkciji. Ne zaznamuje je več surovost, ki je vzbujala občutek ostudnosti, občutek, ki nas je navduševal med poslušanjem bendovih prvih izdelkov. Kar zadeva žanrske prijeme, pa so Funebrarum izjemno suvereni v lastni viziji death metala stare šole in tu lahko le pohvalimo dovršenost kompozicij. Čeprav v bendu vztraja le še eden od prvotnih članov, so novi, mlajši člani dobro razumeli korenine benda.

Osrednja moč albuma ostaja dinamika med počasnim in hitrim. Funebrarum nikoli niso bili klasičen death doom bend, čeprav pogosto delujejo na podobnem terenu. Njihove počasne sekcije niso pogrebni marši, ampak vzbujajo občutek premikanja nečesa ogromnega in neustavljivega. Ko tempo pospešijo, ne zdrsnejo v tehnično razkazovanje, temveč ohranjajo surovo agresijo zgodnjega death metala.

Album Beckoning the Void of Eternal Silence ne doseže kultnega statusa prvenca Beneath the Columns of Abandoned Gods, prav tako mu nekaj predolgih kompozicij proti koncu nekoliko zbije tempo. Kljub temu pa je to vrnitev, kakršne si lahko večina dolgo neaktivnih bendov le želi. Z novim albumom Funebrarum ne želijo slediti ali ugoditi sodobnim trendom in ne iščejo bližnjic do relevantnosti. Namesto tega delujejo kot opomnik, da je mogoče tudi leta 2026 ustvariti prepričljiv, težak in temačen death metal zgolj z dobrimi rifi, občutkom za atmosfero in popolnim razumevanjem lastnih korenin.