Fossilization: Advent of Wounds
Everlasting Spew Records, 2026
Fossilization je bend, ki je že v začetku opozoril nase z odličnim debitantskim EP-jem He Whose Name Was Long Forgotten. Takrat sta veljala za stranski projekt sludge doom benda Jupiterian, skozi leta je njuna slava prerasla prvotni bend, z vsako novo izdajo pa sta se vzpenjala po podzemlju.
Ko govorimo o sodobnem valu podzemeljskega death dooma, je Advent of Wounds ena tistih plošč, ki ne poskuša na novo izumiti žanra, temveč ga poglobi. Dobesedno in metaforično. Če je bil njun dolgometražni prvenec Leprous Daylight nekakšen vstop v katakombe Incantationovske estetike, je drugi album še bolj zadušen, gost in samozavesten spust v notranjost razpadajoče materije. Na novi plošči ni več atmosferičnih pasaž, ki so bile v domeni sludgerske godbe – dejstvo, ki ga obžalujemo, kajti to je skladbam vtisnilo poseben pečat. Odmik od teh prijemov je bend nadomestil s še besnejšim in hitrejšim igranjem. Slišimo, da sta Fossilization veliko časa namenila razgibanosti v skladbah, v katerih ne dominirajo melodije, temveč zgolj gostota zvoka in usodno zvenečih kitarskih rifaž.
Uvodna skladba Cremation of a Seraph nasilno razpre zemeljsko skorjo. Blast beat eksplodira, kitare pa se vijejo v značilnih, gnijočih tremolo linijah, ki ne gradijo toliko rifov, ampak bolj gmote zvoka. Fossilization ne skrivata vplivov, posrkanih iz muzike klasičnih death doomerjev, kot so Incantation, Dead Congregation in Immolation, a jih ne reproducirata, temveč jih raztapljata v nekaj bolj amorfnega, skoraj halucinacijskega. Priznati moramo, da sta z novo ploščo ustvarila vrhunski death doom, ki izstopa tako v kakovosti kot v interpretaciji, ki je seveda poklon starejšim bendom. Četudi je death doom že v zatonu, še zmeraj obstaja veliko bendov, ki skušajo formulo tega žanra poustvariti na novo. Fossilization sta v tem poskusu uspešna.
Produkcijsko album stopa korak naprej. Zvok je še vedno blaten in zadušen, vendar bolj definiran kot prej. Bobni imajo skoraj ritualno težo, kitaram pa glasbenika namenita več prostora in preizkušata disonantne deformacije. V tem smislu plošča spominja na sodobne interpretacije death metala, v katerih tekstura postane enakovreden element kompozicije, ne zgolj nosilec rifov. Vokal je klasično podzemeljski, globok in nečloveški.
Toda prav v tej zvestobi lastne formule se skriva tudi največja slabost plošče. Po izjemno močnem začetku napetost nekoliko popusti, ne zato, ker bi material postal nezanimiv, temveč ker deluje preveč znano in prežvečeno. Pogrešamo sludgerske momente, ki so bili značilni za bendov prvenec.
Advent of Wounds je vendarle izjemno konsistentna izkušnja. Moč plošče ni v posameznih hitrih delih, temveč v celoti. V občutku, da smo zaprti v hermetičen, zadušen prostor, v katerem zvok deluje kot fizična sila. Razumemo razvoj muzike benda Fossilization v ekstremnejšo različico in ob prvem poslušanju to tudi naznani razliko v primerjavi s predhodnimi izdelki, pogrešamo pa več poudarka na grajenju atmosfere z melodijami oziroma enostavno več žanrske dinamike.
Dodaj komentar
Komentiraj