V Tolpi bumov se posvečamo dvema krajšima izdajama deathmetalskega podzemlja – zagrebškim Decrepit Altar, ki so pred enim tednom pri britanski založbi Me Saco Un Ojo izdali kratkometražni prvenec Egregious Defilement, in slovitim ameriškim Suffering Hour, ki so v začetku oktobra letos pri založbi Profound Lore izdali EP Impelling Rebirth. 

Decrepit Altar: Egregious Defilement (Me Saco Un Ojo, 2025)

Hrvaška zasedba Decrepit Altar nas je pred enim tednom presenetila z izidom kratkometražnega prvenca pri kultni britanski založbi Me Saco Un Ojo. Godba te štiričlanske zagrebške zasedbe, ki obstaja od leta 2024 in jo sestavljajo kitarista Matej Pećar in Denis Balaban, kitarist in bobnar Matej Kiš ter vokalist in basist Vitan Bukvić, se drži klasične death doom struje. Kvartet torej ustvarja muziko, značilno za izbran žanr, a to v poplavi sorodnih bendov počne na kakovosten način. 

Velikokrat smo že premlevali tisto reč, tisto nekaj, kar naredi v nedogled prežvekovan žanr dober, a odgovori vedno vsaj malo zavisijo od posameznega benda in njegovega pristopa k ustvarjanju muzike ter od izvedbe in dobrih idej. Decrepit Altar blestijo zaradi pristnega zvoka, ki je surov in umazan, tako da nas preveva občutek, da izhlapeva iz peklenskih jam, obenem pa je poln in premišljen. Zvok kitar, basa in bobnov je masiven, podobno kot je grlen in globoko nekje iz črevesja prepričljivo izvržen težak vokal, celota pa iz temačnih, navlaženih in nekoliko sluzastih jam odmeva mračnjaško in iz njih po nas grabi relativno počasi, skoraj ležerno.

Zvok benda vendarle ni dovoljšen razlog, da ga opredelimo za prvovrstno zverino death dooma. Ključna je atmosfera in Decrepit Altar jo znajo ustvariti. Občutek brezupa in bližine prepada, ki nas poželjivo srka vse bliže, je težko ubesediti, ga pa je morda lažje uglasbiti. Plošča Egregious Defilement, v prevodu brezkompromisno oskrunjenje, vzbuja prav ta občutek, pri tem pa pomembno vlogo igrajo dinamika skladb in kitarske ideje, ki enakomerno vztrajajo v počasni in srednji hitrosti. Naš um se tako zlahka izgublja v odčaranosti, v labirintu ponavljajočega se trpinčenja.

Decrepit Altar je nov bend, ki je že s prvencem našel prostor v arzenalu ene najpomembnejših in najzanimivejših založb sodobne metalske krajine. Da je plošča izšla pri založbi Me Saco Un Ojo, ki slovi po izborni zakladnici muzike, je svojevrstna potrditev kakovosti tega benda, ki se ji pridružujemo tudi mi.

Suffering Hour: Impelling Rebirth (Profound Lore, 2025)

Tolpo bumov bomo sklenili v družbi upravičeno neredko opevanega avantgardnejšega black in death metal benda. To je trio Suffering Hour iz Minnesote, ki je v začetku oktobra letos pri še eni odmevni založbi, kanadski Profound Lore Records, izdal kratkometražec Impelling Rebirth.

Na težko pričakovanem novem materialu slišimo bend v precej drugačni obliki. Še zmeraj ga prepoznamo po značilnostih s prejšnjih izdelkov – deročem vokalu in vrtoglavih kitarskih rifažah, izpopolnjenih z disonantnimi toni in spretnimi, izpiljenimi kaotičnimi arpeggii. V nas režejo black in death metal, boleči kriki in besno kruljenje. Vse to je, razpotegnjeno čez dolge zapletene kompozicije, sestavljalo tudi starejše izdaje. Toda na novem kratkometražcu so Suffering Hour svoje prelete, zasenčenja, kroženja in vnebovzetja strnili v silen preporod. 

Vir: Naslovnica

Glasba

Tolpa bumov

1. 3. 2021 – 19.00

Suffering Hour: The Cyclic Reckoning

Ameriška black death poslastica

Luka Bevk

Z zanje neznačilno zelo kratkimi, dve do štiri minute dolgimi komadi so presedlali na nov nivo intenzivnosti. V nekaterih, krajših odsekih morda celo v smeri poskočnejših metalskih odvodov, zaradi česar bodo morebiti dostopnejši nekoliko širši publiki. Disonantnost v kratkih jedrnatih potegih dodatno izstopi, skupaj z zategnjenimi težaškimi rifi in bljuvanjem vokalista pa celota deluje tudi bistveno agresivnejša.

Ključen dosežek glasbenikov je ravnotežje med značilnim, nepredvidljivim disonantnim izrazom ter novim občutkom za hitrost in udarnost. Zvok je še vedno težak in klavstrofobičen, a v njem atonalne kitarske harmonije in napetosti sedaj kar brstijo. Iz bendove muzike vznika nekaj neposrednejšega, pragmatičnega, a nikakor ne manj zahtevnega. Produkcija je ostra in jasno razgrne vsak inštrument, vsako lomljenje in sunkovito spremembo, ne da bi pri tem zabrisala globoko, organsko barvo zvoka. 

Impelling Rebirth je morda najboljši izdelek benda Suffering Hour za nekoga, ki se prvič sooči z glasbo te krasne trojice. Kljub temu da je to celostno gledano najkrajši in najbolj strnjen izdelek zasedbe doslej, zaradi prevratnosti in intenzivnosti ne vzbuja občutka kratkosti niti kratkoživosti. Nikakor se ne bi branili daljše različice takega materiala.