čuvarkuća: Kratka deka
purpurne bašte, 2026
Večina bendov, se vse bolj zaveda moči dobre, skrbno načrtovane promocije in promocijske materiale pošilja celo kakšen mesec pred izidom albuma. Osiješki indie rock bend čuvarkuća pa je svoj drugi dolgometražec Kratka deka občinstvu uradno predstavil s sporočilom za javnost, objavljenim šele mesec dni po izidu. Tega morda ne gre pripisati lenobi, temveč prej simbolni gesti benda, ki daje pred priljubljenostjo in imidžem prednost lastnemu izrazu in notranjemu ustvarjalnemu impulzu, ki nagovarjata predvsem poslušalce, dovolj radovedne in vztrajne pri brskanju nepreglednih širin platforme Bandcamp.
Projekt, poimenovan po roži, znani po svoji vzdržljivosti in sposobnosti preživetja v sušnih razmerah, ima korenine v bendu Harvo Jay. Član benda, kitarist in pevec Hrvoje Dešić, je namreč ustanovitelj čuvarkuće. Za bobni, s tolkali in vokali se mu je najprej pridružil Šimun Padovan, sočlan iz prejšnje zasedbe. Nato pa sta jima se priključila tudi Igor Dešić z bas kitaro in vokali ter Tin Ringsmuth s saksofonom in vokali, s katerima so material, nabran v času Harvo Jaya, preoblikovali v prva dva albuma čuvarkuće.
Prvi rezultat združenih moči je bil prvenec Curino cvijeće, glasbeni herbarij pesmi, katerega naslov je po besedah benda »evfemizem, vzet iz erotičnega kataloga sivolasega Slavonca, ki nam pove, da se v šopku svetlih barv skriva stara muka peščenega črva, ki smrdi po živčnem znoju«. Kljub odštekanemu opisu prvenec zaznamuje precej enotno indierockovsko vzdušje z zmerno razgibanostjo, ki jo poganjajo predvsem kitare in bobni, a ne izstopajo prav posebej. Vsaj ne v meri, kot bi to lahko pričakovali glede na slikovit opis navdiha za naslov albuma. V primerjavi s tem je letošnji izdelek smelejši in bolj raznolik, pa tudi bolj prefinjen v prehajanjih dinamike in inštrumentalnih odtenkov. Skladno s tem saksofon velikokrat stopa v ospredje, razširi zvočni prostor, glasbi omogoči gibanje v več smeri in zasedbo postopoma vodi iz ustaljenega indierockovskega kalupa, medtem ko se je na prvencu izgubljal v senci kitar.
Kratka deka je postopen izstop iz cone udobja, na kar namiguje tudi verz ova deka mi je stvarno prekratka, krevet ću morat napustit, in je hkrati premik v načinu ustvarjanja, ki se seli iz intimnih sob v bolj strukturirane vadbene prostore. Čeprav album pričakovano še vedno temelji na raznolikih kitarskih teksturah, pa se denimo v komadu Uholaža na površje bolj dvigneta bas in saksofon, ki indierockovski pejsaž popestrita s funkovskimi, plesnimi linijami, zaradi česar je to morda tudi najzanimivejši komad na albumu. K razgibanosti dodatno prispeva tudi opaznejše nihanje med vokalnimi in inštrumentalnimi deli. Glasba prehaja od punkovske obarvanosti Kuče mače do bolj lagane zgodbe o lenobnem dnevu z očarljivim saksofonskim solom v komadu Utorak, dokler usklajeno večglasje ne prinese osebnih razmislekov, pogosto prežetih z ljubezenskimi motivi v obliki opomnikov, izpovedi ali besednih iger.
Zasedba, ki svojo glasbo označuje kot trash soul in ki ponuja osebne refleksije z dozo ironije, subtilno zvočno poigravanje in nepretencioznost, je z drugim albumom predstavila soliden, pretežno indierockovski, z leti nabran material. Introspektivne podobe in aranžmaji so opazno bolj razgibani in zanimivejši kot na prvencu iz leta 2022, kljub temu pa odpirajo prostor drznejši eksperimentaciji, ki jo na novem albumu jasneje zaznamo.
Čuvarkuća z albumom Kratka deka tako bolj zbrano in samozavestno nadaljujejo glasbeno pot, ob tem pa pomembno prispevajo tudi k vidnosti osiješke glasbene scene, ki je glede na velikost mesta in skromno infrastrukturo alternativne kulture pogosto spregledana. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da je eden redkih prostorov, namenjenih alternativni sceni, večkrat na udaru mestnih oblasti in mu grozi zaprtje, značilna usoda manjših okolij, v katerih scena sicer obstaja in ima kaj povedati, a ji pogosto primanjkuje odskočnih platform. Osiješki indierockerji čuvarkuća so primer zasedbe, ki kljub temu dokazuje, da kakovost lahko preseže geografske omejitve in tudi z nekoliko nenavadno promocijo ostaja prepričljiva in pokaže, da lahko tudi v glasbeni suši manjših mest vznikne nekaj, kar ima potencial, da postane trajno.
Dodaj komentar
Komentiraj