We Jazz Records, 2026

Elektroakustično glasbo v osnovi enačimo z določenim zaporedjem raznolikih zvokov, ki klasični tonalnosti zelo previdno ali pa sploh ne pogleda v oči. Predelava zvoka s pomočjo MIDI kontrolerjev, semplov in drugih elektronskih konceptov ni tuja niti tolkalcu in skladatelju Bookerju Stardrumu, čigar album osvetljujemo v tokratnem osrednjem recenzentskem terminu, se pa njegovo zvočno upodabljanje skuša otepsti pretirane digitalne sterilnosti. Trojna enotnost zvoka je udejanjena v obliki telesnosti, širšega prostora in materije hkrati, sinergijo elektronskega in akustičnega pa poganjata nenehna interakcija in preplet teh dveh navidezno nezdružljivih entitet, ki si med seboj izjemno premišljeno podajata taktirko. 

Stardrum, stalnica mnogih improvizacijsko in eksperimentalno obarvanih sodelovanj, svoj glasbeni izraz pase na polju minimalizma, ambientale, jazza in vsega vmes. Elektroakustične zvočne krajine, ki so na albumu Close-up on the Outside zelo konkretne, kljub lebdeči naravi vztrajajo v obliki tkiva – nadvse čvrstega in prizemljenega, a vseeno pripravljenega na razpršeno zvočno modeliranje. S Stardrumom na letošnji izdaji muzicirajo še basistka Anna Butterss, elektroničar in klaviaturist Jeremiah Chiu, Chris Williams, Michael Coleman, čelist in saksofonist Lester St. Louis ter multiinštrumentalist Logan Hone. Zvočna slika, ki jo soustvarjajo, je pretežno spokojna, kar dodatno krepijo na albumu prisotni terenski posnetki žuželk in ptic. Z njimi Stardrum kompozicije razširi in sleherno prikazano teksturo lahko enačimo z nečim dejanskim. Četudi je plastenje mestoma sila razkošno, se zankanje zvoka nikoli ne zaplete v svoji kompleksnosti. Hkrati spremljamo potek gruče glasbenih tokov, najbolj zgoščenih v skladbi Telluric, ki pa jih lahko preučujemo posebej ali skupaj – meje se namreč zabrišejo. 

S Stardrumovimi komponističnimi prijemi se odvečni zvoki prečistijo in razgradijo, čez trenutek ali dva pa znova sestavijo v drugačni obliki, z vsem tem pa zagotavlja zračnost glasbe. Uvodna, naslovna skladba Close-up on the Outside že kaže osnovne skladateljske koncepte albuma, ki temeljijo na razvoju iz miniaturne študije prostora. Album je prevlečen z izmikanjem suhoparnemu zamejevanju v taktovski način in vzpostavljanjem občutka lebdeče prisotnosti. Vendarle sčasoma izoblikuje tudi bolj strukturirano ritmično jedro, v katerem so organski zvoki kovine, lesa in drobcenih šumov plasteni s pihali in elektroniko. 

Iz trdne cikličnosti, najopaznejše v skladbi Telluric, se prek kratkega štikeljca Reset vse skupaj razprostre v bolj pretočen občutek, na idejo katerega se najbolj nasloni skladba Third Nature z minimalistično podstatjo klavirja in basa. V Stardrumovi glasbi zaznamo tudi veliko naklonjenost disonancam, ki ne predstavljajo zvočnega konflikta, temveč naravno stanje vsega zaigranega. 

Pri glasbi, kot je Stardrumova, zlahka zapademo v polje sanjaškega spominjanja, kar vzbudijo ambientalni fragmenti njegovih kompozicij. S potezami, podobnimi tistim v naši zavesti, se giblje klavir v skladbi Hover. Okrog njega se med potekom plastijo šumi, tolkala in vsesplošna hrupna robatost, ki njegov značilni melodični motiv prekinejo, a ga nikoli zares ne izbrišejo, s tem pa izkusimo sožitje med prepoznavnim in raztapljajočim se. 

Linearna enoznačna naracija je albumu Close-up on the Outside tuja. Poslušalstvo edinstven, zvočno podkrepljen ekosistem z lahkoto opazuje z vseh strani, pri tem pa raziskuje komunikacijo tako med glasbeniki kot tudi med različnimi načini zvočne produkcije. Prehodnost nadvlada oprijemljive ločnice med kompozicijo in improvizacijo ter akustičnim in digitalnim in narekuje nagonsko obravnavo tistega, kar obstaja in zveni tu in zdaj.