P-Vine Records, Roach Records, Dox Records, 2026 

Nizozemski glasbenik Benjamin Herman je za saksofon prvič prijel šele pri ne posebej zgodnjih dvanajstih. Je pa zato v sledečih petinštiridesetih letih kar nadoknadil, tudi v smislu precejšnje in nagrajene diskografije, najpogosteje posnete pod njegovim lastnim imenom ali pod imenom zasedbe New Cool Collective, ki jo Herman tudi vodi. Hermanov jazz se na albumih širi v različne smeri: med žanrskimi nalepkami se najdejo denimo punk jazz, afrobeat in latino glasbeni vplivi, zapisalo pa se mu je tudi nekaj filmske glasbe.

Že leta 1989 je prvič stopil tudi na japonsko grudo, ki ga je s svojo glasbeno tradicijo – tudi tradicijo japonskega jazza – hitro pritegnila. The Tokyo Sessions je tako plod več kot tridesetletne fascinacije s to deželo. Da bi posnel novi album, se je Herman na Japonsko vrnil z dvema jazzovskima tovarišema, kontrabasistom Thomasom Polom in bobnarjem ter producentom Jimmijem Huetingom, nato pa je na licu mesta poiskal še lokalne sodelavce. Najznamenitejši med njimi je bržda eksperimentalist Otomo Yoshihide, ki ga rado zanese tudi k nam na Jazz Cerkno, nazadnje denimo lani, in ki je na Hermanovem albumu poprijel za električno kitaro kot svoj najznačilnejši inštrument. Poleg tega pa so se na albumu znašli še Tomoaki Baba s tenorskim saksofonom in Shinpei Ruike s trobento ter dva glasbenika, ki sta poprijela za bolj endemične inštrumente japonske glasbene scene: Ko Ishikawa z japonskim pihalom šo in Akihito Obama s piščaljo šakuhači.

Da so naši radarji sploh ujeli Hermanov novi album, je najbolj zaslužen prvi singel Sugii, ki smo ga počastili tudi z umestitvijo med RŠ hite. Komad, ki je za naslov vzel priimek japonskega jazzista Kоichija Sugiija, enega od utemeljiteljev japonskega jazza, je tudi komad, ki uvaja celoten album. Kako tudi ne: gre za tri minute in pol bojevite, ritmične mešanice organske perkusije, kontrabasa, saksofona, ki s svojo raskavostjo nekoliko spomni na Shabakov zven v skladbi Summon the Fire zasedbe The Comet is Coming, sintov in kitare, v refrenu pa tudi presenetljivega modificiranega vokala. S podobno energijo in živahnim tempom se album nadaljuje v komadu Wasshoi, poimenovanem po tipičnem japonskem prazničnem vzkliku, ki se kot sample pojavi tudi v skladbi. V komadu se tudi prvič pojavi Yoshihide – ne preveč v ospredju, a dovolj, da s svojimi bolj nojzerskimi intervencijami iz ozadja obogati in prijetno nacefra zvočno sliko.

Po udarni, dokaj navdušujoči dvojici komadov album The Tokyo Sessions zapluje v mirnejše vode, v katerih prvič bolj do izraza pride tudi tisti značilnejši japonski instrumentarij, natančneje otožno zveneči šakuhači. V naslednjem komadu NRFS tempo znova poskoči, a se tokrat prvič zdi, da smo glede na otvoritev nekaj izgubili. Velik del privlačnosti začetka albuma se namreč skriva v povezovanju množice zvočnih elementov, od klasičnih glasbil evropskega jazza do elektronike, samplanja in nekaj kitarskega nojza. Ko se zvok albuma kar nekako otrese in očisti te raznolikosti, se poslušalski entuziazem kljub naštudiranemu in virtuoznemu muziciranju nekoliko poleže.

Presežni trenutki se v nadaljevanju plošče tako pojavijo bolj posamično kot pa dosledno. Izpostaviti velja morda še finale komada Yaman, ki v zračni kombinaciji saksofona in sintetizatorja zazveni precej kozmično, in pa zvočno spet nekoliko bolj zamazan in temačen predzadnji komad Pitt Inn. Svoje pridoda tudi občasni eterični vstop šoja. Vendar pa kljub temu glasbena izvajanja kolektiva prepogosto zdrsnejo skozi ušesa, ne da bi v njih pustila močnejšo sled. 

Ob kratkem pregledu Hermanovega obsežnega opusa – navsezadnje pa tudi ob ošvrku njegove elegantne in kul javne podobe jazzovskega saksofonista – se navsezadnje zazdi, da je Herman, čeprav virtuoz, v svojem izrazu nekoliko starošolski, navezan predvsem na jazzovske usmeritve, ki bi jih lahko v grobem umestili nekam na sredino dvajsetega stoletja. Težko se odreče spevnosti in določenim konvencionalnim jazzovskim maniram. Ne vleče ga preveč v kakšno radikalnejšo zvočnost ali celo hrup, niti ga preveč ne mika razgradnja ritma. Njegov jazz skratka lepo in gladko teče: na albumu se v komadu Tokyo Moon pojavijo celo spolirani bigbandovski inserti, proti koncu pa sledi že nekoliko postana, vsem znana poltonska referenca na prve filmske bondiade, ki jih je zaznamoval prav tovrsten zvok.

Sredi te prevladujoče usmeritve se po drugi strani pojavita dva krajša komada, v katerih se Hermanovi zasedbi znova pridruži tudi Yoshihide in v katerih se album na hitro posveti tudi drugi plati jazza – torej tisti hrupnejši, ostrejši in bolj dekonstrukcijsko naravnani. Vendar tudi to ne izpade najboljše, saj sta dvominutni in enominutni komad v siceršnjem okviru albuma res precejšnji posebnosti, ki se zdita bolj vljudnostno priznanje drugih tokov kot pa kakšno resnejše raziskovalno ukvarjanje z njimi. Tudi zaradi teh dveh kratkih skladb še malo večji pomen zadobi naslovna beseda »sessions«. Kar slišimo na albumu The Tokyo Sessions, namreč ni povsem koherentna gradnja, ampak nekaj, kar se je izoblikovalo na nekaj seansah in celostno gledano ne prinaša povsem jasne zvočne usmeritve, pa tudi ne povsem enotnega nivoja inovativnosti. Naj naslednja ekspedicija Benjamina Hermana na Japonsko – ali kamor koli že – nekaj svoje virtuozne zglancanosti raje žrtvuje za več raziskovalne drznosti.