samozaložba, Flowing Downward, 2026

V začetku aprila je velik del sveta prezrl novico o spremembi zakona v Argentini, ki omogoča rudarjenje na ledeniških območjih. Okoljevarstvenice in vse, ki trpimo za pretravmatsko stresno motnjo zaradi globalnega segrevanja, se zavedamo posledic uničenja in izginotja ledenikov. Močan vpliv na ekosistem, ogroženost oskrbe s pitno vodo, dviganje morske gladine in druge tegobe bodo udrihale po človeštvu. Kot da posiljevanje z umetno inteligenco na vsakem koraku ne porabi dovolj pitne vode. Samooklicana najpametnejša živalska vrsta bo pod pretvezo tehnološkega napredka sama poskrbela za lastno izumrtje. Imamo še čas, da se rešimo? 

Odziv na kapitalistično opustošenje narave ponudi Lua Viana z enim od svojih solo projektov, poimenovanim Antropoceno, in albumom No Ritmo da Terra, ki je izšel 16. marca letos v samozaložbi. Brazilska transproducentka iz São Paula je svoj drugi album deloma zasnovala kot opozorilo, predvsem pa kot manifest latinskoameriške odpornosti v soočenju s kolonializmom. Spaja dediščino brazilskih in afriških kultur, zato lahko ujamemo ritem sambe, capoeire, afriško-brazilske afoxe in popularne brazilske glasbe z modernimi zahodnimi zvoki postrocka, art rocka in metala. Na plošči prepoznamo vpliv afrobrazilske popovske sambe Caia ali Badna Powella, spojen z akustičnim džungelskim groovom in atmosferičnim black metalom, celota pa v spomin prikliče zvok brazilskega projekta Kaatayra, korejskega projekta Huremic ali japonskih rockerjev Boredoms. Sestavljene kompozicije zvenijo, kot da so vsi omenjeni žanri narejeni zato, da soobstajajo.

Antropoceno je z lanskim prvencem Natureza Morta napovedala trilogijo albumov. Ideja cikla je delo Ailtona Krenaka, staroselskega filozofa, novinarja, okoljevarstvenika in aktivista svojega ljudstva Krenak. Je eden najvidnejših glasov domorodcev v Braziliji, njegov tekst o protiantropološkosti govori o bližajoči se ekološki katastrofi in podnebnem zlomu. Okoljske posledice so produkti neuspešnega civilizacijskega projekta, ki ga je oblikoval in vsiljeval kolonialni stroj. Imperializem je privedel človeka do točke, ko mu je narava tuja, vidi jo le kot skupek surovin, ne zna je spoštovati, kaj šele dojemati kot matere. Populacije, ki so v modernem svetu želele živeti eno z naravo, so bile zreducirane na stanje podljudi, ranljivih za pokristjanjevanje in etnocid. Ne manjka nam veliko, da bo krvavi krog sklenjen, sanje industrializacije se že zadnjih nekaj let spreobračajo v vse hujšo nočno moro. Katastrofo je ljudstvo Yanomami napovedalo že v lastnem pojmovanju sveta, ko se je nebo sesedlo in sta brata Omama in Yoasi s pomočjo šamanov in duhov gozda postavila drugo nebo, ki stoji še danes. Ko bodo izginili gozd in šamani, prihaja nov konec sveta. Kot filozofira Krenak, če obstaja prihodnost, o kateri je treba razmisliti, je ta prihodnost prihodnost prednikov.

Z glasbo se Antropoceno ne zateka zgolj k domorodski filozofiji, ampak tudi k ritmom. Na plošči gostuje vokalist Pai Viny, verski vodja religije candomblé, ki močne napeve poje v liturgični jorubščini, saj candomblé črpa predvsem iz zahodnoafriških praks. Glasbenica si ne prizadeva zgolj za brazilizacijo lokalnih ritmov, temveč podpira gibanje za ponovno afrikanizacijo candombléja, ki si želi odpraviti vsiljen katoliški vpliv iz preteklosti. Na tem mestu se moramo spomniti na 1,7 milijona afriških sužnjev, ki so jih v 19. stoletju uvozili v Brazilijo, zato je uporaba afriških ritmov neizogiben del brazilske kulture. 

Na prvem albumu najdemo vplive brazilske folk in popularne glasbe, sambe, bosse nove, mešane z elektronskimi in psihedeličnimi zvoki. Plošča No Ritmo da Terra vsebuje več metalskega nasilja, veliko je krikov in blast beatov, denimo v skladbah Ayaba Oxum in Oya Dewó. Podobno kot na prvencu slišimo posnetke ptic iz amazonskega pragozda, Antropoceno pa uporablja še kopico ljudskih tolkal, ki jih, oprostite nam, ne znamo poimenovati. 

Tako imenovana ancestralna prihodnost je za modernega človeka edina rešitev iz okov poznega kapitalizma, ki uničuje svoj edini habitat. Iz verzov »samba izumrtja, ekosistem umira« in »družbeni kaos, katastrofa našega časa, doba ognja, ekstremna vročina, šesto množično izumrtje, antropocen« razbiramo opozorila in manifest. Antropoceno pravi tudi:

»Nebo se bo sesedlo
nad tvojim napredkom,
to je znamenje prihodnosti, ki je že prišla,
svet se je končal, le da se tega še ne zavedaš,
preklinjam te,
umrl boš v istem ognju, ki me je porezal.«

Z albumom No Ritmo da Terra glasbenica Antropoceno žaluje ob grozotah, ki jih človek stoletja povzroča na Zemlji v imenu tehnološkega napredka, in žaluje za tistimi, ki še pridejo. Ta napredek ne bo ogrozil le človeške vrste, temveč vse, kar biva, kar nas obdaja. Toda nikar tako turobno, rešitev je v prihodnosti prednikov, ko bo človek znal soobstajati z naravo in si je ne bo podrejal. Če bo konec sveta, ki nas čaka, zvenel tako dobro, kot zveni album No Ritmo da Terra, potem, draga slavljenka Mati Zemlja, le udari po nas! Brez nas ti bo mnogo lepše.

Instagram