Republic of Music, 2026

Vsaka generacija eksperimentalnih glasbenikov se sooča z enakim paradoksom. Kako ustvariti nekaj, kar zveni sveže, če avantgarda že desetletja razgrajuje pravila rocka? Morda izvirnost ni več v izumljanju povsem novega jezika, temveč v drugačnem povezovanju že obstoječih idej. Toda vprašanje izvirnosti je le eno od meril, po katerih vrednotimo umetnost. V želji po odkrivanju nečesa še ne slišanega, se lahko hitro spregleda nekaj veliko preprostejšega. H glasbi se praviloma ne vračamo zato, ker je brez precedensa, temveč zato, ker nas prepriča. Ker nas nagovori, preseneti ali nam kljub znanim elementom ponudi izkušnjo, ki jo želimo znova podoživeti. 

V takšen razmislek se umešča tudi album Vol II kanadskega dvojca Angine de Poitrine. Njuna godba ne skriva svojih referenc, temveč jih brez zadržkov prepleta v izraz, ki se ob prvem poslušanju le stežka pusti zaobjeti. Večplasten in eklektičen inštrumentalni miljé zaznamujeta tehnična dovršenost kitarske igre ter ritmična nemirnost tolkal. Skladbe, ki se zlivajo ena v drugo, so zgrajene iz premišljenih in pulzirajočih struktur, v katerih že manjši akordni obrat neopazno preusmeri njihov tok, ne da bi pri tem izgubile zagon. Ob poslušanju zlahka pozabimo, da za tako gosto zvočno kuliso stojita zgolj dva glasbenika, javnosti znana pod psevdonimoma Khn de Poitrine in Klek de Poitrine.

Khn de Poitrine uporablja po meri izdelan dvovratni inštrument, ki združuje mikrotonalno kitaro in bas ter mu omogoča hitro prehajanje med obema vlogama. Nasproti mu stoji Klek de Poitrine, čigar bobnanje ne prevzema zgolj spremljevalne vloge, temveč s poliritmi in stopnjevanjem napetosti postane enakovreden gradnik njune zvočne govorice. Ta ustvarjalni dialog ne deluje le kot natančno preračunan zvočni mehanizem, temveč kot igrivo in tekmovalno preizkušanje možnosti. Kot da bi si glasbenika izmenjevala melodične namige ter jih sproti obračala v nepričakovane smeri.

Takšen drnec pa ne obstaja v vakuumu. Ob njunih vragolijah se spomnimo ustvarjalcev, ki so že desetletja dokazovali, da lahko ponavljanje, ritmična zapletenost in igrivost postanejo gonilo lastnega glasbenega jezika. Dvojec Angine de Poitrine zato ne vzbuja toliko občutka odkrivanja nečesa povsem novega, temveč željo po ponovnem srečanju z ustvarjalno radovednostjo, ki je zaznamovala progresivni in eksperimentalni rock poznih šestdesetih in sedemdesetih let. Gentle Giant sodijo med najprepoznavnejše referenčne točke albuma. Njihovo igrivo prepletanje ritmov in izmikanje ustaljenim strukturam najdeta odmev tudi v glasbi dua. Ob tem se prikradejo še drobci turške psihedelije ter krautrockovska hipnotičnost, ki ju Angine de Poitrine ne povzema dobesedno, temveč ju preoblikuje v nekaj, kar zveni hkrati znano in povsem njuno.

V sodobni eksperimentalni glasbi se vse več ustvarjalcev odpoveduje lovu na navidezno izvirnost ter raje raziskuje glasbene govorice, ki jih prevaja v nove zvočne izraze. Pri tem ne gre za nostalgijo ali posnemanje, ampak za ohranjanje glasbene dediščine kot žive ustvarjalne sile. Glasbena zgodovina tako ni zbirka zaključenih poglavij, marveč neprekinjen dialog med generacijami glasbenikov, v katerem stare ideje zaživijo v novih oblikah, prezrti ustvarjalci pa ne zdrsnejo na rob kolektivnega spomina. 

V tem širšem ustvarjalnem toku dvojec Angine de Poitrine sodi med vidnejše predstavnike ustvarjalcev, ki brez zadržkov lomastijo po žanrski zapuščini. 
Soroden pristop najdemo tudi pri zasedbah Horse Lords, Ahleuchatistas, Poil, King Gizzard & The Lizard Wizard, ki so bile na frekvenci Radia Študent deležne že kar nekaj pozornosti.  
Toda zgolj odpiranje žanrskih zemljevidov ne odgovori na vprašanje, kako iz izposojene govorice ustvariti prepričljivo umetniško identiteto. Angine de Potrine svojo prepoznavnost gradi na jasno začrtanem zvočnem besednjaku. Osrednjo vlogo v bendovem izrazju imajo mantrični kitarski riffi, hipnotično zankanje, distorzirani glasovi in plesno pulzirajoči ritimi. Ti elementi se v njunih skladbah nalagajo precej linearno, zato z vsakim novim poslušanjem izgubljajo del začetnega učinka.  

Tako kot prvenec tudi drugi dolgometražec Vol II ostaja predvsem demonstracija tehnične dovršenosti, ki ji kompozicijska domišljija ne uspe vedno slediti. Posamezne kompozicije si med seboj ostajajo presenetljivo podobne, zato Vol II učinkuje bolj kot poglobitev ene same začetne ideje kot pa njen dejanski razvoj. Večina skladb na albumu se začne z obetavnimi motivi in ritmičnimi zamislimi, ki hitro vzbudijo pozornost, nato pa se že po nekaj minutah razblinijo v ponavljajočo zvočno gmoto. V tej izmenjavi vedrih vložkov in vrtinčastih bezljanj skladbe nihajo med tehnično fascinacijo in estetsko izpraznjenostjo.

Nekaj izjem vendarle nakaže, kako prepričljiv bi lahko bil njun drugi studijski album, če bi avtorja tej razgibanosti namenila več prostora. Že uvodna skladba Fabienk razkrije njuno glasbeno izurjenost in nakaže krožno kitarsko gibanje, ki zaznamuje celoten album. Kriptičen splet izmeničnih kitarskih riffov je vpeljan v vse bolj čist in na trenutke celo malo orientalski zvok, kjer se avtorja ne zadržita prav dolgo. Ravno ko se zdi, da je skladba že dosegla svoj vrhunec, se zgodi preobrat, v katerem se aranžma ponovi pod drugačnim taktom. Takšno zvočno vrtinčenje praktično definira celotno ploščo. Podoben vtis pusti tudi skladba Sarniezz, v kateri uvodoma v ospredje stopi ulovljiva basovska linija, vendar jo kmalu preglasijo komaj sledljivi kitarski riffi, aranžma pa se znova podredi istemu krožnemu toku.  

Najizrazitejši odmik od vrtinčastega enoličja predstavlja skladba Utzp, ki v sicer ustaljen zvočni tok albuma vnese izrazitejšo dramaturgijo. Prvič imajo premori resnično dramaturško funkcijo, saj tokrat brzdajo in usmerjajo napetost do eksplozivnega zaključka. Prismojeni elementi turške psihedelije pa skladbi obenem vdihnejo barvitost, zaradi katere dobimo občutek, da bi se lahko tudi preostanek albuma razvijal v precej drznejšo smer. 

Vprašanje umetniške prepričljivosti se pri Angine de Poitrine s tem še ne izčrpa. Čeprav Vol II kot album deluje tehnično skoraj sterilno, dvojec precej več domišljije pokaže v živem nastopu. Njuna identiteta namreč ni zgrajena zgolj iz zvoka. Enako pomemben del izraza predstavljata enigmatični črno-beli pikčasti maski z dolgimi nosovi, pod katerimi sta skrita Khn in Klek. Skoraj gledališka odrska prezenca in glasba ustvarjata občutek, da ne spremljamo zgolj zbirke skladb, temveč celovit umetniški svet. Če poslušalec ta svet presoja samo skozi zvok albuma, mu uide način, kako živ nastop virtuoznost preobrazi v obred.

Čudaška teatralnost vzpostavi drugačen način poslušanja, vzbudi izvenzemeljski značaj dvojca in njuni tehnični izvedbi podeli ritualno funkcijo. Zgolj zvočna izkušnja takšnih razsežnosti poslušalcu ne uspe v celoti posredovati. Šele ko se zvok in slika združita, dvojec Angine de Poitrine postane zares hipnotičen in prepričljiv.