Glitterbeat Records, 2026

Vse odkar so nizozemski rockerji Altın Gün leta 2018 s prvencem On prodrli na glasbeno sceno, drvijo na čelu sodobnega obujanja anatolskih psihedeličnih zvokov. Z letošnjim albumom Garip se v veliki meri poklanjajo turškemu ljudskemu pevcu in mojstru bağlame Neşetu Ertaşu, kar kontekst plošče ovije v občutek spoštovanja in nostalgije. Skladbe na albumu so reinterpretacije starih anatolskih pesmi z ohranjeno prepoznavno melodijo, a so jih Altın Gün, kot je zanje značilno, ritmično in harmonsko preoblikovali v psihedelične zvočne pokrajine. Izvirne skladbe so igrane le v spremljavi bağlame, dolgovratega strunskega glasbila, značilnega za anatolsko ljudsko glasbo, Altın Gün pa so zvoke tega inštrumenta združili z električnostjo in orkestrskim duhom.

S ploščo Garip se zasedba ni omejila le na čaščenje tradicije. Celota deluje kot transformativna forma, ki spomin prenaša v sedanjost in mu vlije novo življenje. Anatolske pesmi preteklosti tako glasbeniki v 21. stoletje vrnejo v drugačnih oblikah, vsakič z novim dihom. V rokah Altın Gün tradicija ni nespremenljiva, temveč deluje kot nekaj živega, gibljivega in skoraj neulovljivega. S tem procesom pa ne ohranjajo le izročila, ampak zvok nenehno poživljajo.

Šesti album zasedbo predstavi v nekoliko drugačni luči kot prejšnje plošče. Naslov albuma je kratek, jasen in za Altın Gün značilen, medtem ko mistična in minimalistična naslovnica dopolnjuje njihov prepoznaven vizualni slog. Novo ploščo najbolj zaznamuje odhod vokalistke Merve Daşdemir, namesto nje pa je vokale v celoti prevzel Erdinç Eçevit, zato album zveni nekoliko drugače. Prehod z ženskega na moški vokal glasbo obarva z drugačnim razponom, vzdušjem in čustveno teksturo.
Kljub spremembi zasedba dokazuje, da tudi ob odsotnosti doslej pomembnega člana lahko v glasbi ohrani dovršenost in bogastvo. Zvok je tokrat manj psihedeličen in bolj eksperimentalen, atmosferski in hipnotičen, slišimo pa skoraj transovske ritme, ki poudarijo razpoloženje in čustveno globino. Preplet moškega vokala in bağlame z električnimi kitarami, basi, sintetizatorji in saksofonom ustvarja bogate, valovite teksture, ki poudarjajo medsebojno interakcijo glasbil.

Nova dimenzija je tudi sodelovanje s stockholmskim studijskim orkestrom, ki album zaznamuje s filmskim prizvokom. Altın Gün so se tokrat izognili značilnemu udarnemu zvoku in so raje izbrali mehke, ritmične linije, ki so album napolnile z dušno toplino, kar pa lahko mestoma zveni tudi nekoliko monotono. Ob poslušanju si lahko zamišljamo anatolske stepe, ki jih nežno boža pridih arabskega vetra. Ponavljajoči se ritmi vlivajo občutek, da glasba ne pelje nikamor, temveč da se ziba znotraj kroga. Prelivajoča se zelena in rumena pokrajina spominja na cikličnost sanj. Ta krožnost ustvarja blag, hipnotičen trans, v katerem čas izgubi ostrino, melodije pa začnejo utripati. Ko na videz podobne skladbe združimo v celoto, se zdi, kot da smo sredi popotovanja po dolgi cesti, ki odpira pogled na čudovito, mimoidočo pokrajino Anatolije.

Ploščo odpre energična, basovsko vodena izvedba Ertaşeve klasike Neredesin Sen. Skladba zastavi razburljiv ton, ki pa ga preostanek plošče v enaki intenziteti nikoli popolnoma ne doseže. Po divjem začetnem plesu skladba Gönül Dağı poslušalcu subtilno ponudi roko in ga napolni z občutkom hrepenenja, ljubezni in bolečine. V fuziji ponavljajočih se ritmov na albumu posebej izstopa tudi skladba Suçum Nedir, ki otvori drugo polovico albuma in se poda v področje filmskega zvoka v spremljavi orkestra, hkrati pa se spretno vrača k anatolski tradiciji. Skladba izstopa zaradi bogatih godal in bluesovskega saksofona, ki poudarjajo tematiko krivde in neodgovorjenih vprašanj. Album zaključi skladba Bir Nazar Eyledim oziroma v prevodu, Uperil sem pogled, s trajanjem več kot šest minut pa je to hkrati najdaljši in najtišji trenutek na plošči. Gre za balado, v kateri vokale spremljajo sintetične linije in pridih elektronskega ritma. Z odsotnostjo psihedeličnih zvokov potuje skozi skoraj ambientne prehode in ustvarja zadržan zaključek, ki pokaže, da Garip ni le reinterpretacija, ampak razprtje novega prostora.

Z albumom Garip so Altın Gün znova izkazali ustvarjalno drznost, ki kljub modernizaciji ohranja spoštovanje do izvirnikov. Kljub manjšim pomanjkljivostim pri razporeditvi intenzivnosti in nadomeščanju odsotne članice album ponuja bogato in premišljeno zvočno izkušnjo, ki bo zadovoljila tako dolgoletne oboževalce kot nove poslušalce.

Tolpo bumov je pripravila vajenka Asja, mentoriral je Gregor Žibert.