Unsane, submeet, Hillbilly With A Chainsaw
Channel Zero, Ljubljana, 27. 3. 2026
Minuli petek se je v Channelu Zero po skoraj treh letih ustavila zasedba Unsane. Takrat so podij okupirali samostojno, tokrat pa so si odrje delili z Italijani submeet in Podgurci Hillbilly With A Chainsaw. Že ob najavi je bilo vidno, da gre za soroden paket po kitarski liniji in inštrumentariju, ki pa je hkrati medsebojno raznolik v podajanju lastnega hrupnega (ne)ravnovesja.
Hillbilly With A Chainsaw oziroma krajše HWBC, klubske maratonce generacije 2014, smo v času njihovega obstoja lahko videli na marsikaterem odru. Kljub pavziranju teče njihovo dvanajsto leto obstoja in po videnem so globoko v procesu sprememb. Očitno so eni izmed tistih, ki pustno poberijo, šemarijo neradi izvajajo le enkrat letno. Nekaj pred deveto večerno so pred prazno dvorano stopili oba strunarja, oblečena v steklenico piva, in bobnar kot steklenica vodke. Ob razmerju 2 proti 1 za pivo gre verjetno za verzijo koktejla podgurska podmornica, ki se glede na snubljenje publike s papirčki za zvijanje servira ob zelenih dimnih signalih. Kar zadeva glasbo, bi ta trditev šla skozi.
Še vedno je to namreč glasba, zgrajena na trdih rifih, ki ne nudi prav veliko prostora psihedelični otopelosti in zapadu v dolgovezno vijačanje strun, ker je naslednji rif že na poti. Teme so zaciklane, z vsakim novim krogom ohranjajo agresivnost, ki jo muzičarji pospešujejo s sunkovitimi odseki in krajšimi postanki. Inštrumentalna medigra in razvoj rifovja nemalokrat spomnita na nizozemske Kong, ki mimogrede še vedno obratujejo, prav tako pa včasih z napadalnimi pletenjem motivov kolcnejo po Dub Triu, seveda brez vpeljave dubizma. Podgurski trio si raje vzame predih s čistejšimi ubiranji novega kitarista, ki so pogostokrat čistejši nalet za nov napad distorzije. Kadrovska menjava na kitari občutneje zavija tudi proti konkretnejšim metalskim drncem, ki jih v tolikšni meri doslej nismo slišali. Za zdaj mestoma previdna in furijasta izvedba vsekakor za sabo pušča globok odtis in privablja že večje število poslušalcev. Hillbillyji so napovedali poletni odhod v studio, predstavili nov material, izvzemši dvanajst let staro maratonsko klasiko John Deere, in se zasluženo odšli preobleč v civil.
Italijani submeet prihajajo iz Mantove. V Ljubljani so se ustavili v sklopu tako imenovane vzhodnoevropske turneje, na kateri so predstavljali svoj lanski album codename. Nojz rock, ki ga trio gode, ne temelji na brzinski ritmiki, pač pa v ospredje postavlja zvočno raznoterost, ki jo gradi s kupom efektov. Ti se pogostokrat lepijo na trd skelet v stilu angleškega postpunka in hrupnega rocka novejših datumov, kot so denimo Gnod, hkrati pa se z vnosom sintetike, govorjene besede, vokalnih efektur približajo evropskemu nojz rocku v stilu preminulih Raketkanon.
Toda to ne pomeni, da submeet ne premorejo dovoljšnje mere lastnih dobrin. Album, ki so ga predstavljali na pravkar zaključeni turneji, temelji na lastnih izkušnjah in travmah, ki jih skušajo zvočno ujeti. Deset skladb in deset zgodb na albumu, ki sta jih navdihnila Boccaccio in njegov Dekameron, glas daje intimi, simboliki. Zvok pri tem ne zaostaja. Trio rad nadzoruje ustvarjeno ozračje nad prostorom. Postopno plasiranje dodanih slojev hrupa je pazljivo izbrano, zvočno umeščeno, čeprav zna velikokrat izpasti velikopotezno in zakrije začetni surovi apetit, komadi pa posledično izpadejo dvopolno. Submeet so ne glede na vse bend za v beležko, ki ga velja spremljati v prihodnosti.
Krilatica Fuck Trump in udar po kitari je sprožil začetek koncerta Unsane. Najprej so na svoje prišli ljubitelji igrice Tony Hawk's Pro Skater s komadom Committed, ki je v družbi Dead Kennedysov, Primusov, Suicidal Tendencies in preostalih bogatila zvočno podobo te legendarne igrice. Američani na obširni evropski turneji predstavljajo letošnji zvočno osvežen album Occupational Hazard, ki je izvirno izšel iz leta 1998 pri založbi Relapse Records. To je bil bendov četrti album po vrsti. Na remaster vinilu lahko ob znanem scenosledu komadov dobimo še bonus skladbo No Soul, ki je pred tem izšla le na malem albumu v majhni nakladi pri založbi umetnika Franka Kozika Man's Ruin. Kar zadeva CD verzijo, pa je zraven dodatnih še šest demo komadov, posnetih iz Amrep sešnov.
Unsane tvori postava, ki že dalj časa ostaja nespremenjena: Chris Spencer, Eric Cooper in Jon Syverson. Če se je zvok Hillbillyjev nasilno odbijal po prostoru, se pri submeet dodobra popravil, se je pri Unsane porazdelil na vse konce, tudi zaradi nabranega poslušalstva. Do izraza so prišle vse zajedljive, višje ležeče melodije iz Spencerjevega telecasterja, denimo v nalezljivi Sick in lihi premetanki Over Me. Jonovi bobnarski preleti in Cooperjeva basovska brbotanja so uživali v sožitju z obema vokaloma, Unsane pa so kot celota znova dobro zakrili izvor njihove nepokorjenosti in silovitosti. Kljub poznavanju komadov in predvidljivosti Unsane še vedno uspejo dotolči in oslabiti poslušalca – in to v najboljšem možnem smislu. Forma benda je na visokem nivoju in natanko takšno je bilo tudi vzdušje v nultem kanalu. Ne glede na to, kdo jemlje serviranje celotnega albuma Occupational Hazard z dodatnim bisom kot prestiž, je bil to zagotovo njihov najučinkovitejši koncert v zadnjih letih pri nas, nobena od obeh soskupin pa večeru ni storila prav nobene krivice.
Dodaj komentar
Komentiraj