Jalla Jalla, Ljubljana, 10. 4. 2026

Pretekli konec tedna, natančneje petek, je šel skoraj v nič že precej pred začetkom večera. Ne samo zaradi običajne utrujenosti, ki se ob koncu tedna rada naleze človeka, ampak predvsem zaradi dolgega, mučnega spremljanja prve seje novega državnega zbora, ki se je za nameček končala še z izvolitvijo Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora. Saj pravijo, da se s politiko ne gre pečati ob koncu tedna – morda si je avtor malodane izmislil ta rek, kajti samo osel gre dvakrat na led –, a ker je radovednost skoraj vedno ugonobila kako nedolžno mačko, si je prvo sejo pač bilo treba ogledati – in kasneje to odločitev obžalovati. Kot da to ne bi bilo dovolj, je avtor še zamujal na Metelkovo, v Jallo Jallo, kjer se je odvil dvojni koncert frišno nastalih domačih zasedb Tres Madres in Red Into Blue.

Pot tjakaj je bila prežeta z nemirnostjo, ki jo prineseta družinsko življenje in vse težja sposobnost vzdrževanja zgodnjih večernih urnikov. Zaradi tega se je večer začel nekoliko na silo, brez običajnega sproščenega prehoda, ko se na poti do prizorišča dnevni register vsaj nekoliko prelije v koncertnega. Tokrat se to ni zgodilo – prešli smo iz parlamentarne farse naravnost v Jallo, a je to po pravici povedano morda še najbolj ustrezalo večeru. Jalla Jalla je namreč eden tistih prostorov, ki ne prenesejo veliko pretvarjanja. Njena majhnost in nepretencioznost glasbenike zelo hitro razorožita vseh odvečnih samopredstavitvenih gest in jih prisilita, da vzklijejo predvsem skozi glasbeni material. V večjih klubih oziroma bolj formaliziranih koncertnih okoljih lahko to pogosto zakrije infrastruktura dogodka, v primeru Jalle pa ostane zelo malo vmesnega prostora. Če stvar deluje, deluje precej neposredno. Če ne, ostane v tolažbo samo še šilce domače medvedje krvi.

Ob prihodu nas je prvi bend, Red Into Blue, pričakal z nepričakovano melanholično in zadržano akustično govorico štirih glasbenic, ki je delovala kot nekakšen križanec med introspektivno mehkobo Opeth iz časa albuma Damnation, bolj eteričnimi momenti Chelsea Wolfe in nečim, kar bi lahko pogojno opisali kot balkanska etno ezoterika. Tak opis se zlahka sliši sumljivo ali pretenciozno, še posebej če je izrečen po koncertu v Jalli, toda v prostoru je ta spoj deloval presenetljivo naravno. Deloma verjetno tudi zato, ker je recenzent na koncert prispel povsem slep, brez predhodnega poslušanja in brez posebne predstave, kaj ga čaka. Prav zaradi tega je bil učinek toliko močnejši. Ne nujno v smislu razodetja, prej prijetnega presenečenja.

Red Into Blue so naredile vtis, ki ga je v poplavi ekstremnejših glasbenih križancev težje dešifrirati. Kvartet ni stavil na neposreden udarec ali na hitro pridobljeno naklonjenost publike, temveč bolj na počasnejše usedanje v prostor, na vztrajanje v določenem razpoloženju in na zadržano odrsko govorico, ki ni skušala vsakega trenutka zatesniti v pomen. Bendova začetniška odprtost se je izkazala za eno bolj simpatičnih plati koncerta. Glasba je delovala kot nekaj, kar se še vzpostavlja, a ima že dovolj notranje koherence, da vzbudi zanimanje.

V času, ko veliko mlade kitarske muzike že v prvih javnih pojavitvah deluje skoraj pretirano samozavedno ali pa preveč zavezano lastnim referencam, je ta rahla neizbrušenost prej prednost kot slabost. Po zadnji skladbi, odpeti v bosanščini, in poslovitvi prvega benda se je ta dvakrat vzdignjeni klubski feniks za pičlih deset minut prelevil v pravo zakotno kafano sredi Tuzle. Neimenovani tehnik večera je vrtel obskurne balkan bengerje enega za drugim in si s tem kupil recenzentovo večno hvaležnost. Kaj nam bo še en distorzirani koncert na Metelkovi, dajte nam kafansko veće!

Drugi del večera so talni oder zavzele Tres Madres, prav tako novonastala zasedba treh glasbenic, ki si je nedavno priborila tudi mesto v šesterici letošnje karavane Klubskega maratona. Če so goth rockerke Red Into Blue večer odprle bolj zadržano in kanček introvertirano, so Tres Madres publiko z distorzijo prizemljile v oprijemljivejšo, bolj značilno klubsko izkušnjo. Njihov stoner rock se je v grobem naslanjal na dovolj prepoznavne reference tipa Queens of the Stone Age, Kyuss in sorodnih puščavskih derivatov, vendar pri tem ni šlo toliko za vprašanje vpliva kot za vprašanje učinka. Takšna glasba v majhnem prostoru, kot je Jalla, deluje predvsem skozi sposobnost, da proizvede pritisk in drži tempo. In prav v tem so Tres Madres pustile zelo soliden vtis.

Njihov nastop ni stavil na pretirano razgibanost ali na navidezno kompleksnost, ampak na dovolj zanesljivo rifovsko ekonomijo, da je bend prostor hitro ogrel. Publika se je na to hitro odzvala, kar smo čutiti že v koncentraciji v prostoru. Tudi pri Tres Madres smo slutili, da je bend na začetku poti, a je koncert izkazal dovolj jasno smer: občutek za repeticijo, zaupanje v osnovno stoner rock govorico in ravno dovolj lastne energije, da komadi niso obstali zgolj pri referencah, ampak so v prostoru tudi zares zadihali. Tudi zato ni presenetljivo, da so se letos znašle med klubskimi maratonkami Radia Študent. V tej fazi še ne gre toliko za dovršeno formo kot za prepričljiv občutek, da bend ve, kam želi iti.

Obiskanost koncerta je bila kar dobra in publika je pri obeh bendih delovala več kot zadovoljna, kar je botrovalo raznim vmesnim komentarjem, češ »pazi to bas linijo, nora je« pri bolj jasni pasaži Red Into Blue, ali pa centrifugalnemu plesu malce opitega tria pri šanku med nastopom Tres Madres, medtem ko je nekdo ob tem zavijal kot ranjen volk. Pri takšnih večerih so ti drobni, napol komični in napol iskreni odzivi pogosto najbolj zgovorni. Povedo več kot katerakoli formalna pohvala.

Petkov koncert v Jalli ni potreboval nobene velike geste, da bi učinkoval. Njegov smisel je bil prej v tem, da je v precej skromnem klubskem okviru ponudil zelo soliden vpogled v dve mladi domači zasedbi, ki sta še v fazi oblikovanja, a že kažeta dovolj prepoznavne poteze, da si zaslužita pozornost. Po dnevu, ko je bilo javno življenje spet videti kot precej klavrna vaja iz političnega cinizma, je bilo to več kot dobrodošlo. Tako smo lahko odšli domov potešeni z občutkom, da se na domačih tleh vendarle še vedno vzpostavljajo novi zanimivi glasovi.