Psi, ki me lovijo v sanjah, me vedno dohitijo
Klub Gromka, Ljubljana, 17. 6. 2026
Prejšnjo sredo smo imeli v Gromki priložnost slišati tri popolnoma različne obraze panka. Najprej sta konja postavila okostje večera, nato so lars from norway dodali kri in meso, na koncu pa so Clavv vse skupaj zavil v lateks.
Od dua konji smo prejeli vse, kar si lahko želimo od pank benda oziroma pank koncerta. Dva človeška konja sta stala pri miru kot lipova bogova in hladnokrvno pustila, da so besede iz njunih ust padale kot zamrznjeni koščki resignirane zavesti. »Naša bolezen davi vse upanje na izboljšanje – dobrodošli!« je odzvanjal komad demo 1.2 oziroma Kužno mesto, drugi komad z njune setliste. Konj 1 je rokoval s poceni kitaro z bolšjega trga, prekrito z nalepkami, med drugim s sliko Jezusa s komunistično zvezdo nad glavo. Uporabljal je edina dva efektna pedala, ki sta resnično potrebna za popoln zvok – RAT distorzijo in chorus. Konj 2 je igral bas, prav tako s chorusom, in ta pedal je bil zelo fine roza barve, povezan z roza kablom. Drugi konj je bil zadolžen tudi za bobne, ki jih je natipkal na abletonu, zato jih je na koncertu igral prenosnik. Zagrizeni pankerji stare šole na splošno pljuvajo po abletonu in podobnih digitalnih možnostih ustvarjanja glasbe kot preveč naprednih, konja pa ga uporabljata na zelo rudimentaren način. Zanju je bila to preprosto dostopna, torej brezplačna, piratska možnost, so pa računalniški bobni in ritem mašine za ustvarjanje coldwava nasploh priljubljeni. Podoben pristop ubira tudi duo Nürnberg, ki ga konja navajata kot enega pomembnejših vplivov. Mimogrede, ko je ta beloruski dvojec februarja letos nastopil v Gromki, je koncert pred koncem prekinila skrbna policija in tako še enkrat rešila red in mir v veselje vseh.
Nič ni bolj pankovskega kot to, da se znajdemo s tem, kar imamo na voljo. Minimalizem je bil in ostaja najboljši pristop, še posebej v glasbi, ki se opira na gotske in postpankovske zasedbe iz osemdesetih let, večinoma s scen nekdanje skupne države. Čeprav je dvojec konji opredeljen kot postpank bend, ta žanr posluša le polovica zasedbe. Konj 1 kot jugoslovanski vpliv denimo omenja Trivalijo iz Niša. Omenja tudi bende, ki danes ustvarjajo v ex-yu duhu, kot je denimo Mižerija, zasedba, sestavljena iz članic iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške ter Srbije, spominja pa na Boye iz Novega Sada, eno prvih zasedb v osemdesetih, sestavljenih izključno iz glasbenic. Na koncertu je konj 1 nosil majico novejše beograjske anarhopostpank zasedbe Crna žuč, katere vokal kanalizira Tožibabe. Komad Podobe, s katerim sta konja odprla koncert v Gromki, z ostrimi gotskimi podobami mestne dekadence odraža te vplive. V refrenu komada Kužno mesto, ki je sledil, slišimo odmeve zagrebškega Indikatorja B.
Za konja je pomemben tudi zgodnji anarhopank, a se glasbenika pretirano ne obremenjujeta s tem, s čimer ju povezujemo, niti s tem, ali njuno glasbo sploh opredeliti kot postpank ali le kot kak še nedoločljiv žanr. To je problem glasbenih geekov, ne pankerjev. Ko sta koncert sklenila, je več glasov iz občinstva skandiralo: »Moja hiša!«. Zdi se, da so nekateri njuni komadi že postali hiti, čeprav sta doslej posnela le tri in ta ni eden od njih. V pravem pankovskem duhu sta nam namesto želenega komada podarila nekaj, za kar nismo prosili – Sonce. Podobno kot v skladbi z navdihujočim naslovom konji komad 9, sta tudi za skladbo Sonce bas in kitaro med seboj izmenjala. Če ste dogodek izpred enega tedna zamudili, lahko to nadoknadite z obiskom kakšnega od prihajajočih koncertov ali pa z ogledom posnetka nedavnega gostovanja v oddaji Afterparty na Radiu Študent.
Za konji potop. Na oder so stopili lanski klubski maratonci, zasedba lars from norway; tu pa se stvari zapletejo ... Zrak so napolnili z globoko posthardcorovsko, altrockovsko, shoegazeovsko in emo občutljivostjo. Čista in jasna podoba sivine, ki jo je pričaral duo konji, se je razblinila. Podobno kot občutki včasih zameglijo um, se godí tudi z glasbo, osredotočeno na melanholično izražanje čustev. Nenadoma smo padli v meglen svet, v katerem je kritično razmišljanje razdeljeno na nešteto tankih niti, v katere smo se med koncertom zapletli, nato pa zaplesali kot marionete. Najbarvitejšo prisotnost na odru je ponudil basist Martin, oblečen v majico zasedbe, i si mnogi še vedno skrivaj režemo žile – The Cure, iz njegove bas kitare pa se je bohotil šopek rož. Martin zase pravi, da je pozer, ker ne posluša shoegaza, toda znano je, da so outsiderji tisti, ki največ prispevajo k vsakemu žanru. Morda se je nekaterim zdelo nenavadno videti Martina v takšni različici, kajti v prostem času trga glas v imenitnem hardcore pank bendu Poguba. Toda Martin igra tako, kot se trenutno počuti, ne po pričakovanjih kogarkoli. Navsezadnje, kdor misli, da je nežnost šibkost in da so emo kidsi mehkužci, je lahko videl, kako se od divjosti čustev zlomi struna na basu. Kolega konj 2 je v sekundi prigalopiral v zaodrje, prinesel svoj bas in Martinu prihranil dolgočasno delo menjave strun na odru.
Slog benda je bil uveljavljen že pred pridružitvijo basista, za to pa sta zaslužna Tilen in Anja s kitaro in bobni, ki prispevata tudi vokale. Vedno je navdihujoče videti bobnarje, kako pojejo med igranjem. V tem primeru gre resnično za petje in ne za klasično pankovsko norčijo. Kitarista Tilna so med petjem in igranjem motili številni pedali, toda le kam drugam naj bi shoegazer uprl pogled … Navdihujejo ga bendi, kot je Nothing z založbe Relapse, tudi zato pa v bendovi muziki slišimo komercialnejše vplive, med katerimi Anja navaja še Repetitor, A Perfect Circle in The Butterfly Effect. Sprašujemo se, zakaj bi si zapletali življenje s poslušanjem prog rocka, nu metala, metalcora ali liberalne hipsterske glasbe, toda lars from norway kljub temu dajejo vtis zasedbe, ki jo ženejo naredi sam pristop in iskrena čustva. Ves koncert so nežne melodije v gosti fuzzomaki sledile ritmu od hitrejših in bolj energičnih do počasnejših sanjavih delov.
Nato pa so nenadoma sledili grom, strele in kužni veter kot iz grobnice ... na oder je vdrl sam pekel. Kot češnja na vrhu torte tega solidnega pankovskega večera se je oder na koncu spremenil v satanski tempelj. Z drugimi besedami – Clavv so nastop odprli izjemno teatralno z atmosferskim uvodom in pozvali nesvete, naj jih blagoslovijo. Za to nemško zasedbo bi lahko celo iz zraka uganili, da prihaja iz neke zahodnoevropske države, v kateri socialna pomoč in cvetoči kapitalizem pankerjem omogočata malo več igrač in zabave v življenju. Seveda pa v Nemčiji ni vse tako rožnato, kar potrjujejo tudi njihova besedila. Gimmicks in gadgets so še vedno lahko dostopni, vse pa se blešči od kakovostne glasbene opreme, odrskih rekvizitov in kul oblačil. Po dveh ubogih slovenskih zasedbah je bila naša prva misel: »Kakšni pozerji so pa to zdaj!«. Toda koncert benda Clavv je bil tako prekleto zabaven, da bi bilo kriminalno, če ne bi izkoristili svojih privilegijev in nam priredili vrhunskega šova.
Po prvem albumu se je postava benda nekoliko spremenila; priključili so se mu namreč novi člani z vokali in basom, zato so preigravali le komade z drugega albuma, Awakened by Death. Ta ekipa se očitno zbudi in zaspi ob black metalu zasedbe Bathory in okultnem rocku sedemdesetih, kot ga igrajo Coven, vendarle pa ne živijo pod skalo, zato je v njihovem zvoku in estetiki prisoten tudi sodobni hardcore. Hripav, manični ženski vokal še posebej spominja na Purple X, sijajno zasedbo iz Osla, ki je podobno kombinirala okultne teme s političnimi oziroma anarhističnimi stališči: »Find no words no more for you masters of war, Satan is back, back in the game, uhrrrrr! Vote for broken brains, play your wicked game, load and destroy, in this plastic world, uhhggg!«
Že en pogled na bend Clavv je dovolj, da vidimo, da jim nič ni sveto. Kitarist je s seboj prinesel čarobni kovček, poln efektnih pedalov, odet je bil v plašč in s pogledi ves čas lučal uroke. Okrašen je bil z lateksom, harnesom in bajkerskimi škornji skupaj z drugimi neizogibnimi dodatki, kot so konice in verige. V ozadju odra se je predvajal grozljiv neodvisen film. Pravzaprav je bil v njem kitarist z masko pošasti, kupljeno na Amazonu, stal pa je pod polno luno. Vse, kar ima opraviti z Amazonom, je resnično grozno in srhljivo … Bobnar z ekstremnometalskimi ličili in čarovnica basistka sta bila videti popolnoma krvoločno. Za sintetizatorjem je stal še en čarovnik s plaščem in kapuco, na mizi, prekriti s črnim prtom, pa je imel tudi plazemsko svetilko, napravo, priljubljeno v osemdesetih letih, ki jo je izumil Tesla. Očitno je bilo, da ima ta nori znanstvenik ob igranju v pank bendu tudi ambicije, da bi izkoriščal sile narave in strmoglavil svetovni red. »The trone's ephemeral!« nas Clavv spomnijo z enim od svojih verzov.
In tako bendi prihajajo in odhajajo, imperiji se sesuvajo, bogovi padajo in še ena pankovska noč se je končala. In kaj ti bo človek? Naredili bomo poln krog, da vidimo, kaj imajo konji povedati o vsem tem: »Izberi eno, izberi drugo, nobeno od njih ti ne bo prav. Izberi dragulje, izberi cunje, samo da je v tebi vsak dan upor!«
RŠ recenzijo je pripravila vajenka Sanja.
Dodaj komentar
Komentiraj