Mohammad Reza Mortazavi @ Klub CD
Klub CD, Ljubljana, 10. 3. 2026
V torek, 10. marca, se je v Klubu Cankarjevega doma v sklopu cikla Cankarjevi torki odvil koncert iranskega glasbenika Mohammada Reze Mortazavija, ki igra na tombak, iranski boben kelihaste oblike, ter na perzijski boben daf. Pred šestimi leti je Mortazavijevo nadvse dovršeno muziciranje marsikdo lahko ujel na koncertu v ljubljanski Pinelini dnevni sobi, v novomeškem Kulturnem centru Janeza Trdine v sklopu žal ukinjenega cikla Muzika eklektika ali pa v objemu bistre hčere planin na festivalu Sajeta.
V družbi polne dvorane Kluba Cankarjevega doma je Mortazavijev torkov koncert deloval izredno dovršeno. »Naj bo na odru dvajset tolkalistov ali pa eden – boben nas vedno pretrese,« je stavek Tine Lesničar, vodje programa jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu v uvodnem nagovoru publike, ki je odmeval in se popolnoma materializiral v nadaljevanju večera. Mortazavijeva izraznost, pospremljena s tisoč in eno tehniko igranja na tombak in daf, mnogo katerih kljub intenzivnemu opazovanju še sedaj ne uspemo popolnoma razvozlati, je dokazala, da glasba, izvedena s čutnostjo, nenazadnje pa tudi z dobršno mero profesionalnosti, govori zase. Iti na solistični koncert, na katerem uro in pol poslušamo, brezbrižno rečeno, samo tolčenje na boben, morda žal marsikoga odvrne od udeležbe ali pa že samo od prisluha tovrstne glasbe. Toda to torkovo tolčenje, ki je pretreslo vsak kotiček koncertne dvorane in preželo vsakršen še tako skrit, že dolgo nerazvnet delček naših čutnih zaznav, je bilo skoraj neizmerljivo v svoji uspešnosti.
Most, ki je vodil iz začetnega pričakovanja v poslušalsko stanje nenehne pripravljenosti, je bil posnetek ženskega glasu, ki je pripovedoval o nedolžnih žrtvah zatiranja v Iranu. Minuto tišine, posvečene njim, je prekinil posnetek skladbe Zendegi z Mortazavijevega zadnjega albuma Nexus, ki je izšel leta 2025. Nepremično sedeči, marsikdo z zaprtimi očmi, smo se tako že spočetka prepustili zvočnemu spreletavanju. Mortazavi je ob koncu posnetka stopil na oder, poprijel za tombak in gomazenje ritmičnih vzorcev, ki jim ni para, se je nadaljevalo še v živi različici. Zvok udarjanja po sredini napete opne je vzpostavil kontrast tistemu, ki se je razvil iz igranja druge Mortazavijeve roke pri samem robu tombaka, skupaj pa sta sobivala s spremljavo tako zadušenosti, ki je izvirala iz sredine kot tudi večje konkretnosti. S tehnikami igranja, ki so variirale od najbolj minimalističnih udarcev s prsti do zapletenih razčetverjenih sinkopiranih ritmov, je Mortazavi do potankosti predstavil bogat izkupiček izkoriščanja čisto vseh akustičnih lastnosti samega inštrumenta. Vsekakor nismo bili priča brezbrižnemu nizanju načinov igranja – vsaka skladba, pa četudi z dolgo minutažo, je posedovala trdno formo, v kateri je nedvomno izstopala tudi odlično izpeljana dinamika.
Slišano bi z lahkoto opisali kot akustično tehnažo. Mortazavijeva glasba razpira potencial za umeščanje v kakršnokoli poslušalsko okolje in nedvomno bi zasvojljiv ritem z mnogimi vrhunci v obliki daljših pasaž dobro deloval tudi v klubovju. Skladovnice tonov bobna daf, za katerega je glasbenik poprijel v nadaljevanju večera, so zaradi kovinskih obročkov, pritrjenih na notranji rob inštrumentovega okvira, ustvarile kovinsko obarvan resonančni zvok. Zdi se, da se je Mortazavi med koncertom napajal s pomočjo aplavza publike. Sleherno skladbo je namreč venomer pričel še pred iztekom ploskanja, energija pa se je vidno, v prvi vrsti pa seveda slišno, vsakič preusmerila v grajenje vrhuncev, ki so v nadaljevanju postopoma pojemali, se izravnavali z glasnostjo igranja, ob tem pa vzorčasto mestoma pridobivali intenzivnost in s tem ustvarjali občutek poslušalskega ušesa, ki je venomer na trnih. Četudi je bilo sledenje posamezni kompoziciji zahtevno in izmuzljivo, je bil v ospredju torkovega koncerta glasbeni razvoj, ki je zahteval prisotnost v trenutku in nas pahnil v stanje popolne prepustitve.
V poznejši refleksiji slišanega se je izoblikoval občutek, da sta tombak in daf poosebljala vlogo žive entitete. Ustvaril se je vtis, kot da bi Mortazaviju skušala pobegniti iz rok in z zvokom završati v obstoju vsega, kar biva. On ju je krotil, ju z muzikaličnostjo pretental in poskrbel, da se je kljub igranju na le en inštrument hkrati v dvorani vseeno izoblikoval uravnotežen kontrapunkt glasov dveh različnih glasbil. Sicer navidezno sozvočje je delovalo oprijemljivo in sklenitev torkovega koncerta je potrdila, da glasbeni izraz Mohammada Reze Mortazavija ni le tehnično dovršen, temveč da velik del njegove podstati omogoča predvsem sposobnost, da iz okrnjenega glasbenega ogrodja izvabi izkušnjo, ki poslušalca posrka v samosvojo filozofijo ritmičnih manevrov.
