Mitja Obed in Mateja Fi: Sence zvoka, luči tišine
Galerija Škuc, Ljubljana, 13. 12. 2025
V soboto, 13. decembra, se je v prostorih Galerije Škuc odvil zadnji letošnji koncert v sklopu cikla Espacio flamenco pod naslovom Mitja Obed in Mateja Fi: Sence zvoka, luči tišine. Mitja Obed je interdisciplinarni ustvarjalec in flamenko plesalec, ki v svoji praksi združuje flamenko s sodobno umetnostjo. Mateja Fi, našim radijskim valovom v preteklosti bolje poznana pod imenom Mateja Gorjup, pa je pevka, pedagoginja in antropologinja, ki se osredotoča na izvajanje avtorske in sodobne ljudske glasbe. Oba ustvarjalca povezuje rdeča nit eksperimentalizma, utemeljenega predvsem na nekonvencionalnih kompozicijskih in performerskih pristopih v okviru s tradicijo zaznamovanih izhodišč, na katerih svoje nastope utemeljujeta. V praksi se je ta stičiščna točka pokazala z rabo elektronskih procesorjev zvoka ali, natančneje, semplerja in kitarskega multiefekta.
Mateja Fi je svoj nastop začela z nasnemavanjem in zankanjem zvoka drsenja prsta po robu vinskega kozarca, pri čemer je z natančnim nalivanjem vode v kozarec uspela zvišati prvotni ton tako, da je s prvotnim bordunom zdaj zazvenel v intervalu male terce. Nato je osnovnemu intervalu dodajala različne efekte, sprovedene z različnimi, recimo temu, razširjenimi vokalnimi tehnikami, denimo s tleskanjem z jezikom in pokanjem z ustnicami. Na tej sestavljeni zvočni podobi je nato interpretirala lastno videnje oziroma slišanje hrvaške ljudske pesmi Tri su ftice goru preletele. Koncert se je nato odvijal po bolj ali manj enakem protokolu z različnimi, mestoma bolj ritmičnimi in drugje spet bolj plavajočimi podlagami, ki so uokvirjale glavno vokalno in lirično linijo. Mateja je izvajala material s prvenca Ijekaru, pri obravnavi katerega je že Sara Korošec v Tolpi bumov opazila, da je sestavljen iz zgoščenih in idejno osredotočenih miniatur.
Takemu formatu pa očitno veliko bolj leži posneta izdaja kot živ nastop, saj nadzorovano okolje studia filtrira vse po nesreči nastale zvočne artefakte in omogoča koncizno zankanje. Ob šepajočem glasu, za katerega je glasbenica na koncu svojega koncerta povedala, da trpi zaradi bolezni, sta ta aspekta pri nastopu še najbolj trpela. To pa je v kontekstu tovrstne glasbe relativno velika stvar, še posebej zato, ker v celoti temelji na krhko sestavljeni zvočni konstrukciji, znotraj katere ima vsak zvok jasno strukturno funkcijo. Kontrast lahko ponazorimo na primeru koncerta dvojca Tarta Relena, ki uporabljata podobne tehnike, prav tako izhajata iz ljudske glasbe in svoje kompozicije v veliki meri gradita na rabi vokala, obenem pa so njune ideje razdelane do mere, ko se naučita peti celotno pesem vzvratno samo zato, da ustvarita želen zvočni učinek.
Po kratkem premoru je na oder s projektom Tišina glasu stopil v čudovito ogrinjalo odet Mitja Obed. Njegov koncert flamenka ni bil striktno glasbeni nastop, saj je Mitja primarno plesalec. Zanimivo je bilo opazovati, kako skozi stičišče plesa in glasbe v umetnostni obliki flamenka nastaja povratna zanka odnosa med obema. Njegovo majhno mobilno plesišče je bilo z recenzentu neznano tehniko – morda piezo magneti – ozvočeno in povezano z multiefektnim pedalom, ki je bil na začetku nastavljen na phaser ali pa morda flanger efekt. Ta je ritmičnemu fraziranju plesa dodajal plast subtilno spreminjajoče se tonske višine. Kot pove tudi sam naslov projekta, je Mitja nato s koreografijo večkrat ponazoril eksplozivno-komunikativne trenutke, ki bi jih lahko interpretirali tudi kot nekakšen dialog med dvema deloma iste osebnosti. Med nastopom ni podajal konkretnega sporočila, je pa ponujal veliko materiala za poslušalčevo lastno interpretacijo.
Podobno kot pri prvem koncertu je tudi pri Tišini glasu raba tehnologije mestoma bolj sabotirala nastop kot ga podprla. Predvsem se je to pokazalo pri delu, ko je ustvarjalec nasnel ritmični segment, ki se je nato zankal in postal spremljava, ob kateri je Mitja plesal v dialogu. Takšno zankanje je že v vadbenem studiu prekarno in krhko. Zahteva izjemno preciznost, sicer celotna stvar izpade, kot da vozimo čez kuclje. Pri nastopu je ustvarjalec s svojimi koraki morda preglasil monitor ali pa je šlo narobe kaj drugega, toda v delu, v katerem bi pričakovali ritmično jasnost in artikuliranost, je šlo celotno fraziranje povprek in navzkriž.
Oba nastopa sta prekipevala od različnih kreativnih idej in izžarevala velik teoretski potencial, ki pa v praksi ni prišel do polnega izraza. Zastavljena sta bila morda celo malo preveč ambiciozno. Seveda se pogosto pripeti, da so nastopi, povezani z elektronskim procesiranjem, podvrženi tehničnim težavam, kar lahko spregledamo, če procesiranje, ko deluje, ponudi dovolj veliko presežno vrednost. Pri tokratnem koncertu se raba vseh zank in efektov enostavno ni zdela dovolj utemeljena, posledice pa je trpela integriteta podane glasbe.
Recenzija je nastala v sklopu projekta Razširjanje kritiškega diskurza o izdelkih, koncertih in fenomenih slovenske glasbene scene, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Dodaj komentar
Komentiraj