Cankarjev dom, Ljubljana, 4. 7. 2026

V toplini poletnega sobotnega večera smo se udeležili še zadnjega dne letošnje edicije Jazz Festivala Ljubljana, ki se skozi desetletja vztrajno izogiba enostavnim definicijam jazza in ga razume kot prostor prepletanja različnih glasbenih izrazov. Ob tradicionalnem poudarku na domačih in tujih jazz ustvarjalcih festival vsako leto odpira prostor tudi mlajšim generacijam, žanrskim presečiščem ter spremljevalnemu programu pogovorov, razstav in projekcij. Letošnja izvedba je pri tem zabeležila tudi rekordno število obiskovalcev.

Zaključni večer festivala smo začeli z enim najbolj pričakovanih koncertov letošnje edicije – nastopom ameriškega glasbenika Bilala, enega najbolj prepoznavnih glasov ameriške neo-soul scene, ki ustvarja na presečišču jazza, soula in r’n’b-ja. Širši javnosti je znan tudi kot član legendarnega kolektiva Soulquarians, ki je na prelomu tisočletja presegal žanrske meje ter svetove hip hopa, soula, jazza in funka zlil v enoten ustvarjalni prostor.

Razprodana Linhartova dvorana Cankarjevega doma je po predstavitvi glasbenika s strani umetniškega vodje festivala, Borje Močnika, nekaj trenutkov kasneje pozdravila Bilala, ki je prvič nastopil na ljubljanskem odru – z bučnim aplavzom, ki je napovedal večer izjemne vokalne in instrumentalne energije. Po bolj umirjenem uvodu je sledilo nekaj skladb z njegovega kultnega prvenca First Born Second, med njimi tudi Reminisce, posvečena njegovima preminulima kolegoma J Dillu in D’Angelu, s čimer je obudil duh kolektiva Soulquarians in spomin na obdobje, ki je pomembno zaznamovalo sodobno ameriško glasbo.

Večji del koncerta je temeljil prav na materialu z njegovega prelomnega prvenca, s katerega smo slišali skladbe, kot so denimo All That I Am, Sally in When Will U Call. Bilal pa je čez celoten nastop kazal, zakaj ga že desetletja spremlja sloves enega najprodornejših glasov ameriške neo-soul in r’n’b scene. S svojim največjim atributom – glasom, je brez napora prehajal med različnimi registri, se v enem trenutku sproščeno približal raperskemu izrazu, že v naslednjem pa izpeljal zahtevne visoke registre, pri tem pa ohranil emocionalno globino in značilno kombinacijo ranljivosti, senzualnosti ter igrivosti. 

Pri tem mu je bend služil kot popolnoma enakovreden ustvarjalni partner. Toplim bas linijam Conleyja Whitfielda so se pridružili izraziti ritmi bobnarja Josepha Grissetta ter kitarski vložki Randyja Runyona, ki so v drugi polovici koncerta dali krila rockovski plati Bilalovega zvoka. To pa je znova potrdilo, da njegova glasba nikoli ni bila namenjena zapiranju v eno samo žanrsko kategorijo.

Tako je Bilal, pogosto označen za enega od pionirjev neo-soula, s svojim nastopom pokazal, da gre za precej širšega umetnika, kot tudi to, da njegova navezanost na jazz ni zgolj deklarativna: kot glasbenik, izobražen v jazzovski tradiciji, improvizacijo uporablja kot osnovni način komunikacije – tako z glasbeniki na odru kot z občinstvom pred njim. 

Prav ta sproščenost je bila eden najbolj prepričljivih elementov večera. Bilal se ni obnašal kot izvajalec, ki mora dokazovati svoj status, temveč kot glasbenik, ki se je pripravljen izgubiti v trenutku. Med plesom in improvizacijo je v nekem trenutku celo podrl stojalo za mikrofon, kar je delovalo manj kot nezgoda in bolj kot naraven rezultat popolne predanosti nastopu.

Še vedno pod vtisom, da smo imeli priložnost videti in slišati enega ključnih glasov zlate dobe neo-soula, smo se odpravili v že napolnjen Park Sveta Evrope, kjer je tudi letos potekal večji del festivalskega programa. Tam smo ujeli koncert projekta Kombo BC Zlatka Kaučiča z naslovom Pogum pogumnih. Gre za delo enega najpomembnejših sodobnih domačih tolkalcev, ki poleg izjemno obsežnega avtorskega opusa svojo ustvarjalnost že desetletja usmerja tudi v pedagoško delo. Prav iz te predanosti je nastal omenjeni projekt: enajstčlanska zasedba pod vodstvom Kaučiča, ki skozi družbeno angažirano suito slavi pogum, vztrajnost, solidarnost in skupnostno odgovornost in se še danes nenehno razvija in odziva na aktualna dogajanja.

Na koncertu, ki ni bil zgolj zvočno razburljiv, temveč tudi izrazito politično angažiran – kar je ena od pomembnejših programskih usmeritev Jazz Festivala Ljubljana – je najprej izstopila sama moč kolektiva. Zasedba je delovala kot živ organizem, v katerem je vsak glasbenik prispeval svoj prepoznaven izraz. Posebno pisanost so dodale kitare Jana Jarnija, Antona Lorenzuttija in Timija Vremca ter pihala Jureta Boršiča, Ivana Pilata in Francesca Ivoneja, medtem ko so Žiga Ipavec, Tomi Novak in Robi Erzetič z bobni in tolkali gradili ritmično hrbtenico celotnega zvoka. V središču vsega je stal Kaučič, ki je z mirno, skoraj meditativno prisotnostjo usmerjal zasedbo, obenem pa ji puščal dovolj prostora za medsebojno poslušanje, odzivanje in spontano razvijanje glasbenih idej.

Med koncertom so se nenehno izmenjevali različni zvočni svetovi – od abstraktnih in grandioznih zvočnih krajin do intimnejših, skoraj zasanjanih trenutkov. Masivni in napeti aranžmaji so se prepletali s svečanimi, prostornimi deli, v katerih je glasba dobila skoraj obredno dimenzijo; v posameznih trenutkih pa so se pojavili tudi vplivi funka, bluesa in drugih glasbenih tradicij, ki so še dodatno razširili že tako razgiban zvočni spekter. 

Poseben element koncerta so bili zvočni premori, v katerih so zazveneli odlomki govorov o skrbi za planet, okoljski odgovornosti, vojnah in genocidu v Palestini, ki so delovali kot prostor refleksije – trenutki, v katerih je publika ponovno preusmerila pozornost na teme, ki jih vsakodnevna preobremenjenost pogosto potisne v ozadje.

Vse to je spremljala zasedba, ki je svoje vloge glasnikov družbeno angažiranega sporočila izvajala z izjemno predanostjo in osredotočenostjo. Kaučičev organizirani, barviti zvočni kaos ni ponujal enostavnih odgovorov, temveč je dosegel nekaj veliko pomembnejšega: zasidral je poslušalce v sedanji trenutek in ponovno prebudil občutek odgovornosti do sveta okoli nas.

V polnem Parku Sveta Evrope, kjer se je po koncertu Kaučičevega Komba BC še vedno zadrževalo številno občinstvo, smo približno uro in pol kasneje na istem prizorišču dobili še eno umetniško vizijo sveta, vendar tokrat podano skozi drugačen glasbeni jezik. 

Koncert Soweto Kinch Tria je bil prav tako eden dolgo pričakovanih trenutkov letošnjega festivala, saj je britanski saksofonist in skladatelj MC znan tako po svoji izjemni zvočni širini kot tudi po močni družbeni angažiranosti. Kinch v svojem delu izhaja iz prepričanja, da umetnost presega raven osebnega izraza in postaja prostor za razmišljanje in odzivanje na svet, v katerem živimo. To je poudaril že v pogovoru, ki se ga je udeležil isti dan v okviru festivala, še bolj neposredno pa je to pokazal na odru, kjer je skupaj s kontrabasistom Jamesom Owstonom in bobnarjem Louisom Hamilton-Foadom pripravil razgiban nastop na presečišču jazza, hip hopa in improvizacije. Medtem ko sta Owston in Hamilton-Foad ustvarjala stabilno, a razgibano ritmično podlago, je Kinch med ostrimi saksofonskimi linijami, samozavestnim rapanjem in neposrednim nagovarjanjem občinstva ves čas vzpostavljal dialog med glasbo in sporočilom. Sam nastop je pravzaprav bila predstavitev zadnjega, še neobjavljenega dela trilogije Soundtrack to the Apocalypse, ki kljub naslovu, po Kinchevih besedah, ne temelji zgolj na občutku katastrofe ali brezizhodnosti, temveč raziskuje tudi možnost preobrata in novega začetka. Prav ta dvojnost se je odražala tudi v glasbi – v napetih melodijah saksofona, pa tudi v trenutkih sproščenosti, igrivosti in upanja, ki so združili intelektualno zahtevnost jazza z neposrednostjo hip hopa in ustvarili koncert, ki je bil hkrati razmislek in praznovanje.

Kinch se ni zadovoljil zgolj z vlogo izvajalca, temveč je želel ustvariti tudi dialog z občinstvom – spodbujal ga je k plesu in ga ob zaključku povabil k sodelovanju pri freestyle rap točki, pri čemer je žal naletel na precej zadržan odziv.

Predzadnji dogodek nas je popeljal na zaključni koncert letošnje edicije Jazz Festivala Ljubljana – drugi projekt letošnjega rezidenta, saksofonista Lenarta de Bocka, z naslovom Sticks & Stones. Koncert je napolnil Klub Cankarjevega doma in ponudil pravo festivalsko slovo: nastop, ki je prerasel v povsem živo, sproščeno skupno praznovanje uspešnega konca festivala.

Zasedba, ki temelji na že preverjenih glasbenih povezavah, predvsem iz kolektiva Zhlehtet, je tokrat nastopila v razširjeni postavi. Ob Roku Zalokarju na klavirju in sintetizatorjih ter Žigi Smrdelu na bobnih so se De Bocku pridružili še Jošt Lampret na bas kitari ter Luka Poljanec in Gaj Bostič na tolkalih. Skupaj so ustvarjali zvok, ki je gradil na ritmu kot osrednji sili nastopa: bobni, tolkala in bas so ustvarjali močan pogon, okoli katerega so se lahko svobodno razvijali saksofon, klavir in sintetizatorji. Iz tega prepleta je nastajal zvok, ki je ves čas spreminjal svojo obliko – enkrat izrazito telesen in plesno usmerjen, drugič bolj odprt in atmosferičen.

Atmosfera se je čez koncert postopoma stopnjevala, spreminjala odtenke in odpirala vedno nove plasti, pri čemer so predvsem tolkala pogosto prevzemala vodilno vlogo pri grajenju energije prostora. Vse skupaj je povezoval De Bock, ki je s svojim značilnim občutkom za pripovedovanje, izjemno predanostjo in raziskovalnim odnosom do instrumenta suvereno usmerjal zasedbo, obenem pa ji puščal dovolj prostora za lastne izraze. 

S koncertom Sticks & Stones smo se počasi poslovili od festivala, ki že desetletja dokazuje, da jazz ni zaprta glasbena forma. Je živ organizem – nenehno se spreminja, prepleta z drugimi žanri in navdihuje nove glasbene izraze, od soula in funka do hip hopa ter elektronske glasbe. Prav to širino odraža filozofija Jazz Festivala Ljubljana, saj v svoj program enakovredno vključujejo klasične jazzovske oblike, sodobne eksperimente in ustvarjalce, ki jazzovsko senzibilnost prenašajo v drugačne zvočne svetove, pri tem pa odpirajo prostor za družbeni dialog, izmenjavo idej ter srečevanje različnih generacij.