ujma: obzorje
samozaložba, 2026
V začetku maja je na domačem glasbenem obzorju vzšel nov projekt ljubljanskega kantavtorja Vasje Oniča. Avtor pod vzdevkom ujma tokrat predstavlja intimen enajstminutni EP s petimi avtorskimi skladbami pod naslovom obzorje. Vsebinsko se potaplja v tematiki minljivosti in odnosov, zvočno pa se je usidral v vodah folkovskega kantavtorstva.
Onič je znano ime ljubljanskega podtalja. Poznamo ga kot bobnarja zasedb persons from porlock, morvern in Rush to Relax, tokrat pa svojo pot nadaljuje kot solo izvajalec. Obzorje je njegov prvi izdelek po prvencu The Hereafter, ki je leta 2021 izšel pri hišni založbi ZARŠ. Če je bil prejšnji album razdvojen med folkovskim kantavtorstvom in plesno elektroniko, nov kratkometražec slika večplastno in intimno atmosfero. Kantavtorski pristop tu deluje kot fragment časa in zvočni portret umetnika v trenutku.
K občutku intimnosti prispeva tudi produkcija. Za miks je poskrbel Gregor Bajc, ki je v studiu Friteza ujel topel, a surov zvok. Ujma je tokrat opustil predhodno načelo snemanja pristnega trenutka brez popravkov in se raje prepustil procesu nenehnega dopolnjevanja. Zvok je zato večplasten, delno posnet v studiu in dopolnjen doma. Rezultat je prepoznavna zvočna krajina, v ospredju katere sta kitara in vokal. Ta se mestoma prepletata z odmevnimi spremljevalnimi vokali in sintetizatorjem, vse je odeto v plast reverba, a zvočna enotnost občasno meji na monotonost. Vse pesmi so si namreč med seboj podobne in sledijo isti formuli kitarskega brenkanja, kar EP-ju odvzame nekaj potencialne razgibanosti oziroma pestrosti.
Zanimiva je napetost med skoraj poskočnimi melodijami in melanholičnimi besedili. Kljub morbidnejši liriki glasbo z obzorja prežema optimizem. Bolečina na albumu ni romantizirana, ampak jo glasbenik sprejema kot ključni del izpovedi in osebne rasti. Tok projekta je miren, proti koncu EP-ja pa nastopi zasuk. Pesem Padam poslušalca sprva zaziba v melanholijo, kratkometražec pa zaključi skladba Zakaj bi se, ki z distorziranim vokalom še jasneje nakaže ujmino odločnejšo plat.
Obzorje morda zaradi svoje asketskosti ne sije tako kot produkcijsko kompleksnejše elektronske skladbe s prvenca The Hereafter. Namesto tega glasbenik stavi na bolj osebnoizpovedno, skoraj dnevniško estetiko. Glasbo zaznamujejo poetični premisleki o življenju in odnosih, denimo: »smisel vesolja je pot« in »še enkrat me zabodeš, pa sva si bot«. Ti premisleki se ponekod prevesijo v nekoliko premočrtne rime o iskanju samega sebe, s čimer lirično ostrino zamenja varna, a manj prepričljiva preprostost.
Z novim izdelkom se Vasja Onič utrjuje kot subtilnejši in žanrsko manj ukrotljiv glas domače scene. Avtor že napoveduje, da ima v načrtu izdajo novega albuma, ki bo bolj elektronski, tudi zato pa je obzorje previden, a verodostojen prehodni korak na njegovi ustvarjalni poti. Čeprav je projekt subtilnejši, zaključna pesem pod mirno gladino skriva še neizkoriščen potencial za zvočno drznost. Prav ta končni zasuk pa pokaže, da ujma zveni najbolj prepričljivo, ko opusti previdnost in se prelevi v naravno silo, ki jo obljublja njegovo ime.
Pasjo bombico je pripravila vajenka Beti.
Dodaj komentar
Komentiraj