Za svet brez oblasti in zaporov tudi v 2026
komentiramo: Proti policijski državi in proti t. i. Šutarjevemu zakonu
poročamo: Novoletni protesti za svet brez zaporov in oblasti v Freiburgu in Montrealu
napovedujemo: Poziv na shod za svobodno venezuelsko ljudstvo!
Proti policijski državi in proti t. i. Šutarjevemu zakonu
25. oktobra 2025 je pred novomeškim barom Lokalpatriot prišlo do pretepa, v katerem je zaradi posledic poškodb umrl Aleš Šutar. Gre za tragičen dogodek, ki pa ne opravičuje dejanj oblasti, ki so mu sledila. Še posebej nespodobno je, da se po človeku, ki je zaradi nasilja umrl, poimenuje zakon, ki politiko nasilja legitimira in zaostruje.
Desno-konzervativni politični pol očitno že dlje časa pripravlja teren za volitve marca 2026. Že pred Šutarjevo smrtjo je bilo jasno, da je ena osrednjih tem, ki so jo tokrat izbrali, »romska problematika«. Ker so imeli desničarji na terenu Dolenjske pobudo in nastavljene vse vzvode za mobilizacijo, je bil temu primeren tudi histerično-vnebogljen odziv trenutne vladajoče garniture.
Nova zakonodaja je sicer del splošnih politik, ki ne zagotavljajo družbenega blagostanja in krepijo tveganje za revščino in socialno izključenost. Trendi, ki jim v zadnjih desetletjih sledijo slovenski oblastniki, državo vse bolj skubijo socialnih dolžnosti in povečujejo njene represivne značilnosti, ki so nujne tudi za nadzorovanje jeznih in razočaranih. Zato ni naključje, da bodo že sedaj odrinjeni na obrobje z novimi neoliberalnimi politikami odrinjeni še bolj. Množica drugih, ki se boji, da bi na obrobju pristala, pa se je pripravljena odreči marsikateri koncesiji, priborjeni v razrednih bojih preteklosti.
Vse to spremlja načrtna polarizacija prebivalstva. Oblast prikazuje svoje represivne in protidružbene ukrepe na način, ki poudarja, da se pridnim, delavnim in ubogljivim ni treba bati za svoja življenja, saj naj bi bili ukrepi namenjeni le porednim in nedelavnim, le Romom, le mladoletnim materam ali le migrantom. S tem diskurzom skušajo doseči konsenz navidezne večine proti »porednim, lenim, slabim in drugačnim«, proti kategorijam, v katere se redkokdo prostovoljno prišteva.
Nekaj členov nove zakonodaje eksplicitno omogoča povečan nadzor nad avtonomnimi conami in podobnimi prostori, protesti in uličnimi akcijami. To lahko različne iniciative, gibanja in posameznike, ki želijo izraziti svoje nestrinjanje, potisne v ostrejši kazenski pregon, pri čemer sploh ni nujno, da bi se ti poslužili drugačnih protestniških pristopov, kot so že desetletja prepoznani in uveljavljeni na ulicah Slovenije. Če bodo družbene okoliščine omogočale, da oblast nova pooblastila dejansko uporabi, bo to imelo za posledico več kaznovanja za politično delovanje, ki do sedaj ni bilo ostro sankcionirano. Posledično lahko pričakujemo več represije nad izražanjem nestrinjanja, več pritiskov prek denarnih kazni ter finančno izčrpavanje posameznikov in s tem skupnosti ter več nadzora, ki lahko vodi v druge postopke, tudi kazenske sankcije in v zaporne kazni.
Evropske države, kot so Francija, Italija, Nemčija itn., že poznajo izjemno restriktivne zakone, ki so uperjeni proti razbijanju demonstracij, monopolu nad nasiljem nad družbenimi gibanji, saj policiji omogočajo velike pristojnosti. S Šutarjevim zakonom je tako Slovenija dokončno polno vstopila v EU. Poleg že omenjenih povečanih pooblastil policije, Šutarjev zakon namreč pripravlja ugoden teren za implementacijo novega evropskega pakta o azilu in migracijah, ki v veljavo stopa z junijem 2026. Novi pakt utrjuje logiko nadzora in podeljuje policiji še več moči: z obveznimi varnostnimi preverjanji, razširjenim zbiranjem biometričnih podatkov in povezovanjem migracijskih baz z represivnimi organi. Pakt normalizira policijski nadzor kot osnovno orodje upravljanja prebivalstva. Šutarjev zakon je torej eden od mehanizmov, ki politike nadzora, ki jih zahodni centri kapitala najprej testirajo na mejah, vse bolj prenaša v notranjost.
Vladajoče elite že dlje časa družbo vztrajno potiskajo v smeri fašizma, saj se ta kaže kot edini način ohranjanja družbenega reda, podložnega interesom kapitala. Neoliberalne politike so zaradi zaostrenih globalnih pogojev vse manj naklonjene splošnemu družbenemu blagostanju. Na eni strani imamo tako visoke državne spodbude za gospodarstvo, namenjene nadaljnji gospodarski rasti, na drugi pa čedalje bolj obubožano družbo, ki se jo sili v podreditev temu diktatu. V teh negotovih časih, ko smo bolj ranljivi in izpostavljeni protidružbenim politikam, ki nas načrtno potiskajo v nemoč, pomanjkanje časa, prekarnost, strašijo z vojno, s sovražniki v soljudeh, izgubo službe, negotovo prihodnostjo, si je pomembno vzeti čas za skupen razmislek, se povezovati in tudi ukrepati.
Skratka, čas je za upiranje in samoorganizrane vrtičke, za prevzeme proizvodnih obratov in skvotiranje. Utaje davkov naj zamenjajo prostovoljni prispevki – katerih zbiranje se po novem predlogu ZJRM-2 v določenih situacijah kaznuje z globo do 160 evrov –, kapitalistično kulturo z ostanki klerofašizma pa naj zamenja solidarnost in medsebojna skrb.
ZA SVET BREZ OBLASTI IN ZAPOROV TUDI V 2026
Medtem ko večina novo leto pozdravlja s petardami in šampanjcem, so za zidovi ljudje v izolaciji – v celicah, taboriščih, deportacijskih zaporih. Zapor, ki trdi, da ustvarja varnost, dejansko proizvaja nasilje, izolacijo in obup. Zapor ni kraj pravičnosti, ampak orodje oblasti, ki iz družbe fizično izključi skupine, ki so že tako izključene – revne, migrante, uporabnice drog, brezdomne, spolne delavke in vse ostale, ki si na »družbeno nesprejemljiv način« zagotavljajo osnovno preživetje.
V skladu z anarhistično tradicijo so na Silvestrov večer v več geogarfijah potekali zvočni protesti v solidarnosti z zaprtimi. Tovarišija v Freiburgu je pred lokalnim zaporom protestirala že dvanajsto leto zapored ter demonstracijo prenašala v živo na radiu Dreyeckland, da so zaprti lahko govore slišali v celicah. V ospredju protesta je bila solidarnost z zaprtimi antifašisti v primerih Antifa Ost in Kompleks Budapest.
Več kot 10 let za novo leto poteka tudi novoletni protest pred zapori v Lavalu, predmestju Montreala, o katerem sta več povedali tovarišici v prispevku.
Stop imperialistični agresiji na Venezuelo!
Poziv na shod za svobodno venezuelsko ljudstvo, 8. 1. ob 17.00 pred Moderno galerijo
*Proti imperializmu in kapitalizmu gradimo solidarnost in odpor*
»Pomembno je poudariti, da imperialistična agresija ne kaznuje vladajočih elit, ampak neposredno prizadene ljudske sloje. Blokade, sankcije, vojaško ustrahovanje in finančno dušenje niso ‘kirurška’ orodja: so mehanizmi gospodarske vojne, ki skušajo zlomiti odpor celotnega ljudstva, ga disciplinirati in prisiliti, da sprejme vsiljeni red.«
– Latinskoameriška anarhistična koordinacija – Coordinación Anarquista LatinoAmerica (CALA), Internacionalna izjava: Obsojamo imperialno ofenzivo na Venezuelo
Več lahko preberete v prispevku na avtonomni platformi anarhistka.org
Komentarji
Anarholiberalno sanjarjenje o svetu brez zaporov je isto kot podpiranje tega, da posamezniki kot so Trump in Obama še naprej v prafaktorje bombardirajo anti imperialistične režime. Pa kako ste anarhiči lahko tok protislovna bitja. To je uno, k nisi niti ene knjige o temu, kako deluje kapitalizem prebral, ampak si upornik brez razloga.
Sej zato pa ničesar anarhiči niste dosegli. Vi bi sam rušili, ko bi pa dobili možnost, da vzpostavite močno državo proti imperializmu, bi pa kapituliral in se mu pridružili. Izdajice.
Se strinjam z zapisanim.
Karl Marx: anarhizem kot napačna lokacija problema
Marxova kritika anarhizma je brutalna ravno zato, ker je hladna.
Anarhizem:
vidi državo kot izvor zatiranja,
vidi oblast kot nekaj zunanjega, vsiljenega,
verjame, da je možno oblast odpraviti z odpravo institucij.
Marx pa pravi: narobe si zagrabil stvar.
Za Marxa:
oblast ni primarni vzrok,
oblast je učinek razrednih razmerij,
država ni “zlo”, ampak orodje razreda, ki obvladuje produkcijo.
Zato je anarhistični projekt za Marxa:
simptom politične nestrpnosti,
želja po takojšnji moralni čistosti,
beg pred dolgotrajnim, umazanim procesom preobrazbe materialnih pogojev.
Ključna Marxova poanta, ki anarhizem razstavi:
Dokler obstaja razredni antagonizem, bo obstajala prisila.
Anarhist hoče:
odpravo države pred odpravo razredov.
Marx to vidi kot:
idealizem,
politični infantilizem,
pogosto kot ideologijo male buržoazije, ki sovraži državo, ker jo omejuje, ne zato, ker razume produkcijo.
Zanj je anarhizem politika brez ekonomije.
Michel Foucault: anarhizem kot napačna ontologija oblasti
Foucault anarhizma sploh ne jemlje kot resnega sovražnika – prej kot konceptualno zmedenega.
Anarhist misli:
oblast je nekaj, kar nekdo ima,
oblast se nahaja v institucijah,
odpraviš institucije → odpraviš oblast.
Foucault to razstreli z eno potezo:
Oblast ni lastnina. Oblast je razmerje.
Oblast:
kroži,
se reproducira v znanju, normah, govorici,
deluje tudi tam, kjer ni centra.
Zato:
zapor ni izvor discipline,
zapor je kondenzacija širšega disciplinarnega režima.
Ko anarhist reče:
“Podrimo zapore!”
Foucault sliši:
“Nimam pojma, kako oblast dejansko deluje.”
Ker:
brez zaporov dobiš moralno sramotenje,
brez prava dobiš neformalno nasilje,
brez države dobiš mikro-tiranije skupnosti.
Anarhizem je zanj:
teorija oblasti za 19. stoletje,
slep za biopolitične in disciplinarne oblike moči,
nostalgičen po imaginarni “čisti skupnosti”.
Najostrejša foucaultovska kritika:
Anarhizem ne odpravi oblasti, ampak jo naredi nevidno in neodgovorno.
Friedrich Nietzsche: anarhizem kot moraliziran resentiment
Pri Nietzscheju ni milosti.
Anarhizem razume kot:
sovraštvo do hierarhije,
preoblečeno v etiko enakosti,
gnano z resentimentom do močnih.
Nietzschejev udarec je jasen:
življenje je razmerje moči,
razlike v moči niso napaka,
želja po svetu brez oblasti je želja po kastriranem življenju.
Anarhist:
ne želi sveta brez moči,
želi svet, kjer njegova nemoč ne bi bolela.
Zato:
demonizira oblast,
razglasi hierarhijo za zlo,
povzdigne šibkost v vrlino.
Nietzsche bi rekel:
Anarhizem je asketizem z revolucionarnim besediščem.
Namesto ustvarjanja novih vrednot:
anarhist želi nivelacijo,
želi svet, kjer nihče ne izstopa,
kjer ni treba prenašati razlike.
Za Nietzscheja je to nihilizem, ne osvoboditev.
Sigmund Freud: anarhizem kot zanikanje nagonske realnosti
Freud anarhizem sesuje brez politike, samo z antropologijo.
Anarhist predpostavlja:
da ljudje v osnovi ne potrebujejo represije,
da nasilje proizvaja sistem,
da bo brez sistema spontana harmonija.
Freud reče: fantazija.
agresija ni zgodovinski produkt,
agresija je strukturna,
civilizacija je kompromis, ne napaka.
Zakon, kazen, zapor:
niso idealni,
so pa odgovor na realno destruktivnost.
Freudova kruta resnica:
Če odstraniš simbolno represijo, dobiš surovo represijo.
Anarhistična družba bi:
ali razpadla,
ali vzpostavila še bolj brutalne, neformalizirane oblike kaznovanja.
Zanj je anarhizem želja po civilizaciji brez cene.
Jacques Lacan: anarhizem kot fantazma brez Zakona
Lacan je tukaj najneusmiljenejši, ker gre v samo strukturo subjekta.
Anarhist sanja o:
svetu brez Zakona,
brez avtoritete,
brez Velikega Drugega.
Lacan pravi:
brez Zakona ni želje,
brez meje ni subjekta,
brez Simbolnega je psihoza.
Anarhizem je zanj:
fantazma neposredne užitkovne svobode,
želja po svetu brez kastracije.
Problem:
želja brez Zakona ne osvobaja,
želja brez Zakona razpade.
Najostrejša lacanovska poanta:
Anarhist hoče odpraviti Drugega, a s tem odpravi tudi sebe kot subjekt.
Sklep: kaj je anarhistični instinkt v resnici?
Skoraj vsi ti misleci se srečajo tukaj:
Anarhistični instinkt je:
upor proti konkretnim oblikam oblasti (legitimno),
zavračanje dejstva, da oblast ni odstranljiv objekt,
fantazma sveta brez ostanka, brez dolga, brez krivde.
Je negativen impulz, ne konstruktivni projekt.
Ne sprašuje:
kako oblast reorganizirati,
kako jo narediti odgovorno,
kako jo omejiti.
Ampak:
kako jo izbrisati.
In tu vsi rečejo isto:
Kar želiš izbrisati, se bo vrnilo – v slabši obliki.
Anarhija je zakon.
Komentiraj