Po krajši seansi treh učencev v ravnateljevi pisarni, kjer je bila prisotna tudi regionalna funkcionarka z ministrstva, je moral Debeli Svizec, za razliko od Ne-damirja in Mulja Mujota, še na razgovor k socialnemu pedagogu, ki so ga klicali Stari Srb. Uradni razlog naj bi bilo obnašanje pri uri slovenščine, pri kateri je novo učiteljico razdražil do te mere, da je predčasno odšla iz razreda. Vstopil je v pisarno Starega Srba, ki je gledal skozi okno proti posebni šoli, oddaljeni kakšnih sto metrov stran od osnovne šole. Obrnil se je proti Debelemu Svizcu: »V oni drugi šoli je zaradi krutosti naravne loterije pristala tvoja sestra, če se ne motim. Vendar pri tebi ne gre za slab zadetek pri naravni loteriji, pri vas gre za drugačno vrsto rulete. Usedi se na stol. Slišal sem za tvoje obnašanje pri slovenščini. Vendar, preden greva k temu, mi povej. Ali te oče po obiskih šole še stolče?«

Debeli Svizec: »Ponavadi me je takrat, ko sem po mnenju šole delal pizdarije in dobil opomine, nekaj dni po opominih stolkel dvakrat na dan. Enkrat pred šolo za vnaprej in enkrat po šoli za nazaj. Zdaj ga trenutno ni. Odšel je v Srbsko krajino.« 

Stari Srb je obdržal asociacijo na prejšnji odgovor, a obenem spremenil smer, saj je moral po navodilih ravnatelja predmet pogovora biti tudi Baltazar: »Je Baltazar pri uri matematike že obdelal tvoje obnašanje pri uri slovenščine z materialistično psihologijo?«

Debeli Svizec: »Pri njemu je drugače. Tam so občasni udarci del igre. Ne bojimo se ga zaradi občasnih kazni pri pizdarijah, ampak jih sprejemamo kot del igre. Baltazar ima stil, majke mi, on je del nas. Smo kot simetrični enačbi ’Mi = Baltazar’ in ’ Baltazar = Mi’. Ne sovražimo ga zaradi kazni. In Baltazar ne kliče nikogar na šolo, majke mi.« (operator ’=’ odigra »je enako«)

Stari Srb: »Debeli Svizec. Baltazar je zadnja leta malo čuden, še posebej letos. To ti morda težko razumeš. Tole mi odgovori. Ali Baltazar, ko vas občasno kaznuje in ko uporablja te stare učbenike iz leta 1947, kdaj omenja Stalina in favoriziranje materialistične psihologije nasproti drugim metodam? Mislimo namreč, da Baltazar zaradi demence iz dneva v dan bolj živi v nekem preteklem času. Daleč nazaj, ne zgolj nekaj let nazaj. Med vami klinci so zdaj popularne knjige Časovni stroj ali nekaj takšnega, ko se v času prestaviš nazaj. Tako nekako si lahko to predstavljaš.« 

Debeli Svizec: »Stalin, a to je ta zajeban iz zgodovine? Eeemm, nikoli ni omenjal nikakršnih oseb. Imamo zgolj parole. Recimo ’Izprazni se. Umri in postani. Naj moja volja postane vaša volja, Baltazar!’, ali pa »Dril, dril, dril, jebem mu mater ko krokodil Nil, Baltazar’. In včasih, kadar kaznuje težke pizdarije s trkom dveh glav, izrečemo: ’eno se cepi v dvoje, vendar dvoje ne gre nazaj v eno, Baltazar!’. Pri vsem tem se tako vživimo v proces, da tudi nas učence in celo samega Baltazarja do določene mere zaboli glava in se nam malo zavrti, ko izvede trk dveh glav pri takšnem kaznovanju. Ali če Baltazar ali kdo drug od učencev riše črte, like in druge stvari po tabli, smo tako potopljeni v stvar, da se nam zdi, kakor da bi sami premikali roke in risali te stvari po tabli. Vsi imamo iste ocene, tudi Baltazar sam ima iste ocene kot mi. In obraz Baltazarja je takrat, kadar mora tu in tam zaradi netovariške dinamike pri eksekuciji nalog vpisati enko samemu sebi in nam, enako nezadovoljen kot naš. 

Socialni pedagog Stari Srb si je zapisoval omenjene parole in druge opazke Debelega Svizca na papir. Nato je nadaljeval: »Kaj pa je bilo s ’francoskimi heksagoni’, ki je nastali pod napisom na tabli ’France is Hexagonal’. Nastali naj bi trije šesterokotniki, ki so upodabljali čebelje satovje. Nato naj bi sledila kazen s trkom glav za tista dva, ki sta se izživljala nad čebelami pri čebelnjaku in brutalna heksagonalna ura na tabli. Eden od učencev je doma dejal, da se počuti kot čebela, ki z letenjem izvaja logaritemske spiralne funkcije znotraj šesterokotnikov, ki so na tabli sestavljali satovje.« [...]

Več pa v ponedeljek ob 10.15!