837. dan genocida in 79. leto okupacije v Palestini

V oddaji 15 minut proti genocidu z vami delimo zgodbe o boju za svobodno Palestino, komentiramo vojne dobičkarje in napovedujemo, kje vse potekajo solidarnostne akcije!

V tokratni oddaji v osrednjem delu se oziramo v Iran, ki ga je zajel nov val protestov.

NOVICE

14. januarja so Kamran Ahmed, Heba Muraisi in Lewie Chiaramello končali z največjo usklajeno in najdaljšo gladovno stavko v Veliki Britaniji, ki je skupaj trajala 73 dni. Dosegli so svojo največjo zahtevo, in sicer preklic 2 milijardi funtov vredne pogodbe britanske vlade z Elbit Systems, na podlagi katere bi vsako leto usposabljali 60.000 britanskih vojakov. Gladovna stavka zapornikov Palestine Action bo ostala zapisana kot prelomni trenutek čistega upora.

Izrael je napovedal začetek obsežne vojaške operacije v mestu Hebron na Zahodnem bregu, ki bo trajala več dni in bo usmerjena proti tako imenovani oboroženi in odporniški infrastrukturi v mestu. Izraelska okupacijska vojska je preplavila mesto ter postavila nešteto zapor in kontrolnih točk.

V Gazi palestinski trajnostni okoljski projekt Green Rock iz okoliških ruševin oblikuje zidake za gradnjo. Pri tem cement zamenjajo z naravnimi materiali, ki so na voljo v Palestini, in s tem zmanjšajo stroške gradnje za več kot polovico. Z reciklažo od vojne uničenih materialov trenutno gradijo začasna zavetišča, hkrati pa si obetajo spodbuditi razseljeno prebivalstvo, da si z njihovo pomočjo zgradi nove domove.

Igralec nogometne ekipe Houston Texans Azeez Al-Shaair je prejel kazen v višini več kot 11.000 dolarjev, ker je med tekmo Wild Card na obrazu nosil obliž z napisom »stop genocidu«. Kršil naj bi pravila ameriške nacionalne nogometne lige o prepovedi osebnih sporočil na opremi. Drugi igralci, ki so v preteklosti nosili opremo s političnimi ali solidarnostnimi sporočili, kot je »stojim z Izraelom«, podobnih kazni niso prejeli.

Palestinsko-ameriški novinar Ali Abunimah je dosegel majhno pravno zmago. Lani ga je züriška policija aretirala in več dni zadržala v priporu, zaradi česar ni mogel sodelovati v javnih dogodkih, namenjenih ozaveščanju o genocidu v Gazi in sokrivdi švicarskih ustanov. Švicarsko sodišče je nedavno odločilo, da je bilo njegovo pridržanje nezakonito, neustavno in v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

Opozicija v Argentini opozarja, da so nedavne požare v nacionalnem parku Los Glaciares morda podtaknili izraelski turisti. V Patagoniji so bili Izraelci že večkrat obtoženi podtikanja požarov. Čeprav so sionisti na kongresu v Baslu leta 1897 za novo judovsko državo izbrali ozemlje Palestine in ne Argentine, nekateri trdijo, da sionisti še vedno želijo zavzeti območje Patagonije. Argentinski predsednik Javier Milei, ki je leta 2023 kandidiral kot judovski spreobrnjenec, je od prevzema oblasti že preklical zakon o omejevanju prodaje zemlje tujcem, nacionalnim parkom drastično zmanjšal sredstva in razveljavil časovno omejitev nakupa pogorele zemlje. Znane so tudi njegove povezave z dinastijo Chabad, družinske vezi z Netanjahujem in prijateljevanje z angleškim milijarderjem Joejem Lewisom. Ta si v Argentini lasti 12 tisoč hektarjev veliko posest, kjer vsako leto gosti do 10 tisoč IOF vojakov.

Napadi na Rožavo, kurdske soseske in mesta se nadaljujejo. Tisoče ljudi je na begu, število žrtev pa vsak dan narašča. Prehodna sirska vlada, ki jo podpirata tudi ZDA in Evropska unija, je prekršila že številne dogovore s predstavniki rožavske samouprave in je soodgovorna za trenutno genocidno divjanje proti Kurdom. V Rožavi in širšem Kurdistanu poteka mobilizacija za obrambo revolucije, ki je prvič, odkar je uspešno porazila Islamsko državo, resno ogrožena.

NOV VAL PROTESTOV V IRANU

V tokratnem osrednjem delu se posvečamo Iranu. Od 28. decembra 2025 je državo zajel nov val protestov, ki so ga sprožile posledice gospodarskih stisk, protesti pa so se hitro razširili v pozive k zrušitvi vlade. To je vsaj peti tovrstni protestni val v zadnjem desetletju, ki črpa moč iz prejšnjih delavskih nemirov in feminističnih uporov. A v tem uporu se gibanje od spodaj hkrati bori tudi proti reakcionarnim monarhistom, večinoma izven Irana, ki si prizadevajo pridobiti podporo Združenih držav in Izraela za prevzem oblasti.

Dogajanje se odvija sredi globoke geopolitične nestabilnosti. Izraelska vlada je okrepila bombardiranje Gaze in Libanona ter zasedbo zemljišč v Gazi, Libanonu in Siriji, hkrati pa pripravlja gradnjo naselja, ki bo Zahodni breg razdelilo na pol. Združene države so v zadnjih mesecih z napadi na Venezuelo in napovedjo okupacije Grenlandije pokazale pripravljenost, da gredo do skrajnosti za nadzorovanje ljudi na teritorijih tako znotraj kot zunaj svojih meja.

Skoraj desetletje je bila iranska družba večkrat priča valovom uličnih protestov proti vladajočemu političnemu sistemu, Islamski republiki. Čeprav so ti protesti izbruhnili kot posledica različnih neposrednih sprožilcev, imajo vsi korenine v globokih in nerešenih strukturnih krizah – gospodarskih, političnih in socialnih –, ki še vedno oblikujejo vsakdanje življenje v Iranu.

Ves čas vstaj je primarna državna reakcija na javno nestrinjanje sistematična represija. Protestna gibanja so bila dosledno soočena s silo, množičnimi aretacijami, zaporom in obsežnim ustrahovanjem. Ta režimski pristop utišanja in nereševanja težav je prispeval h kopičenju jeze in rastočemu občutku nepravičnosti v celotni družbi. Upor poganjajo predvsem revni in razlaščeni: mladi, brezposelni, odvečni prebivalci, negotovi delavci in študenti.

Najnovejše proteste je sprva sprožil dramatičen zlom iranske nacionalne valute in hudo poslabšanje življenjskih razmer. Hitro padanje vrednosti riala, skupaj z vrtoglavo inflacijo in rastočo revščino, je velike dele prebivalstva potisnilo pod mejo preživetja. Mnogi so zato zaključili, da kriza ni začasna ali popravljiva, temveč strukturna in neločljivo povezana z obstoječim sistemom oblasti.

Zgodovinsko brezprimeren je bil dvanajsti dan vstaje, večer 8. januarja. Dan se je začel s splošno stavko trgovcev, zlasti v Kurdistanu. Zaprtje trgovin se je združilo z mobilizacijami na ulicah in kampusih po vsej državi. Spopadi z varnostnimi silami so se razširili od prestolnice do obmejnih provinc; eno poročilo o spremljanju človekovih pravic je naštelo protestne akcije v vsaj 46 mestih v 21 provincah tistega dne.

Ob mraku so posnetki pokazali izjemne množice, ki jih rutinsko policijsko delovanje ni moglo obvladati: milijoni ljudi so si ponovno prisvojili ulice in na mnogih mestih prisilili varnostne sile k umiku – vzdušje, ki je mnogim priklicalo spomine na mesece pred revolucijo leta 1979. Osmega januarja zvečer, ko je represivni aparat Islamske republike začel kloniti in so mu ulice ušle izpod nadzora, je režim uvedel skoraj popolno blokado interneta, katere namen je prekiniti komunikacijo med protestniki in preprečiti dokumentiranje ubojev.

Poročila kažejo, da je bilo v zadnjih tednih ubitih, poškodovanih in zaprtih na tisoče protestnikov. Varnostne sile so razširile uporabo nasilja, nadzora in samovoljnih pridržanj. Vse to so počele ob istočasnem izklopu interneta, zato lahko sklepamo, da so številke ubitih, poškodovanih in zaprtih še mnogo višje.

V primerjavi s prejšnjimi valovi protestov trenutni izraža veliko širšo kolektivno zavest. Demonstracije niso več omejene na posamezna mesta ali specifične družbene skupine, temveč so se hkrati razširile po več regijah in zajele različne dele družbe. Gospodarske stiske so se hitro spremenile v zahteve po koncu avtoritarne oblasti in razgradnji Islamske republike.

Deli opozicije, predvsem monarhistične skupine, poskušajo proteste izkoristiti in si podrediti gibanje. Preko satelitskih medijev in družbenih platform se predstavljajo kot verodostojna politična alternativa. Pri tem črpajo iz nostalgičnih pripovedi o predrevolucionarni dobi in skušajo ljudsko jezo preusmeriti v podporo svojim lastnim ambicijam po oblasti.

Medtem pa proteste v Iranu oblegajo tudi zunanje grožnje. Donald Trump je zagrozil, da bodo Združene države Amerike prišle na »pomoč protestnikom« v Iranu. S tem pa izrazil pripravljenost, da preko retorike reševanja življenj upraviči vojno intervencijo. Genocidna izraelska vlada, ki je junija lani izvedla dvanajstdnevni napad na Iran, zdaj na perzijskih družbenih omrežjih piše: »Stojimo z vami, protestniki.« Monarhisti, ki delujejo kot lokalna veja sionizma in so bili obtoženi podpore Izraelu med dvanajstdnevno vojno, se zdaj svojim zahodnim gospodarjem poskušajo predstaviti kot edina alternativa.

Reakcionarni monarhistični tok se širi in imperialistična grožnja proti ljudem v Iranu, vključno z nevarnostjo tuje intervencije, je resnična. Enako pa je resnična tudi ljudska jeza, oblikovana v štirih desetletjih brutalne represije, izkoriščanja in notranjega kolonializma države, ki je bil usmerjen proti neperzijskim skupnostim.

V zadnjem desetletju se je iranska geografija preoblikovala v polje napetosti med dvema sociopolitičnima horizontoma, posredovanima preko dveh različnih modelov organiziranja proti Islamski republiki. Na eni strani stoji konkretno, globoko zakoreninjeno družbeno organiziranje vzdolž razpok razrednih, spolnih in etničnih razlik. To sega v čas upora leta 2022, ki je združeval različne sile, od žensk do kurdskih in drugih etničnih manjšin, ter kot nasprotje diktaturi ponujal feministične in antikolonialne horizonte.

Na drugi strani stoji populistična mobilizacija, predstavljena kot nacionalna revolucija, katere cilj je ustvariti homogeno maso prek satelitskih televizijskih mrež. Ta projekt, ki ga podpirata Izrael in Saudova Arabija, si prizadeva sestaviti telo, katerega »glava«, sin zrušenega šaha, naj bi bila kasneje vstavljena od zunaj, preko tuje podpore in intervencije.

Na ulicah se slišijo protislovna gesla, od pozivov k zrušitvi Islamske republike do nostalgičnih klicev po monarhiji. Hkrati pa študenti vzklikajo gesla, usmerjena tako proti despotizmu Islamske republike kot monarhični avtoritarnosti.

Splošno gledano trenutna situacija v Iranu pomeni veliko več kot spontani izbruh nemirov. Nakazuje globoko krizo legitimnosti, zlom javnega zaupanja v vladne institucije in kritično fazo spopada med družbo in vladajočim režimom. Jeseni 2025 so protestniki v Nepalu in drugod pokazali, da družbena gibanja še vedno lahko zrušijo vlade. Uspešna revolucija v Iranu bi lahko sprožila val sprememb po vsem svetu. A če bi takšno revolucijo prevzele reakcionarne sile, bi lahko gibanja za osvoboditev zaustavila in zamaknila za celo generacijo ali še dlje. Usoda tega trenutka bo odvisna od ravnotežja med družbenim odporom, državno represijo in sposobnostjo ljudi, da se organizirajo neodvisno od oblasti in elitne opozicije.

NAPOVEDUJEMO